Če je simfonija torej dosežek (najpogosteje) večstavčno razvite, vendar organske in avtorsko izpeljane skladateljske domiselnosti, se zdi pobuda za novitetno različico izpod peres različnih skladateljev tuja njenemu duhu. Kdor se je radovedno spraševal, ali bo delo petih avtorjev na kak način izhodiščno organizirano (morda celo s predpisanim motivičnim oziroma zvočnim gradivom), je kmalu prejel odgovor. Soustvarjalski skupni imenovalec – če sploh lahko uporabim ta izraz – je bila gora iz naslova sama, skupinski projekt pa »določen« zgolj z njenimi morebitnimi navdihovalskimi učinki na izbrane skladatelje. V luči glasbenega skupka, ki smo ga doživeli, se pomenljivo berejo v koncertni list zapisani skladateljski delovni komentarji: odsevajo pač nezdružljive miselnostne ravni individualnih umetniških odzivov na nalogo, od spodbujenosti k reševanju kompozicijskih problemov do nagibanja k orisom in naivni simboliki. Simfonija Mont Blanc je peterica izdelkov (razporejenih z ohlapnim aludiranjem na simfonični cikel) različnih ustvarjalskih estetik, načinov in ravni razumevanja skladateljskega izziva. Dominique Probst je nanizal pasuse filmske uporabnosti, skladbi Benjamina Schweitzerja in Nine Šenk sta si bili presenetljivo blizu po modernistično raziskujoči zvočni gradnji, Jarosław Chełmecki je obujal koralno in »kavatinsko« meditativnost, Juraj Filas pa revijalno mehčal šostakovičevsko motoriko. Koliko utegne vključenost v takšno manifestativno celoto promocijsko koristiti skladateljem, ne bom sodil, nemara pa bi bilo škoda, če vrednejša prispevka (Schweitzer, Šenkova) ne bi poskusila sreče samostojno, izven »simfonije evropskega sodelovanja«.
Henri Tomasi je med drugim avtor enega izmed prav zares maloštevilnih koncertov za saksofon. Skladba je sicer precej ekstenzivna kompozicijska celota, vendar ponuja solistu lepe izrazne priložnosti. Dvaindvajsetletni saksofonist Jan Gričar (v dodatku muzikalno briljanten tudi z igro modernih tehničnih prijemov v etudi Jungle Christiana Laube) jih je izkoristil navdušujoče in jih povezal v razmišljajoč tok z melodičnim žarom, »fantazijsko« sproščenostjo (kadenca) in ritmično igrivostjo – s celostno samozavestjo torej, ki temelji na spoznanju o glasbi. Na podoben razveseljiv temelj je oprta samozavest radijskega orkestra oziroma En Shaa, ki letita z novimi krili, kot smo se lahko uvodoma prepričali ob treh plesih iz Trirogeljnika, katerih izvedba se je stopnjevala od orkestrske zračnosti in solo arabesk do skupne izživetosti »zapateada« (Mlinarjev ples) oziroma De Fallevih drobnih hitrostnih premestitev in zvočno priostrenih akcentov.