Na neki način vsekakor, še zlasti zato, ker je večina naših kritikov medtem obupala ali umrla, mi pa še vedno brcamo. Po drugi strani je stran posvečena vsem tistim, ki se niso menili za takšne zapise ali namerno ignoriranje in so znali pogledati mimo škodoželjnih besed. Saj nas nikoli niso motile slabe kritike, te smo razumeli in odobravali, še zlasti če so bile utemeljene, zmotila pa so nas namerna obrekovanja in neresnice, ki so jih bili mediji nekoč prepolni. In ko smo želeli povedati svojo plat, smo bili namerno prezrti. Po drugi strani pa so nam takšni ljudje tudi pomagali, saj smo se naučili priti mimo njih do novih poslušalcev in jih prepričati v svoj prav. Če bi se strinjali z zlonamernimi zapisi, Stranglersov že davno ne bi bilo več; da smo po vseh teh letih še vedno tukaj, pa pomeni, da smo mi zmagovalci v vseh pogledih. (Smeh.)
Vaša zmagovalna miselnost je vsaj po mojem mnenju posledica dveh potez: že zgodaj vam je preko fanzina Strangled uspelo vzpostaviti neposreden stik s poslušalci, hkrati pa vas nikoli ni potegnilo v noben kratkotrajen trend, ki so si od konca sedemdesetih sledili kot po tekočem traku.S tem ni povezana zgolj naša miselnost, temveč tudi preživetje od leta 1974 do danes. Najhuje je, če padeš v neki trend ali modo in s tem trendom posledično tudi zblediš in izgineš. Postaneš le poglavje v enciklopediji. V nekem trenutku – to je bilo v času okoli albuma La Folie (1981) – smo od vseh prvotnih pankovskih skupin ostali le mi, pa četudi se nikdar nismo imeli za pankovsko skupino. Okoli nas je bilo veliko vrveža, a vse tiste postpankovske rešitve smo mi uporabili že prej, kar so vedeli tudi naši poslušalci, ki smo jim namenili fanzin. Razlog zanj je bil sila preprost – spoštovanje do občudovalcev. Zasuti smo bili s pismi, vendar nismo mogli vsem odgovoriti, generična, fotokopirana pisma pa so se nam zdela preveč brezosebna za nekoga, ki je kupil naš album, hodil na koncerte in si o vsem ustvaril svoje mnenje. Po zaslugi fanzina je lahko na enem mestu – kot danes na spletni strani – izvedel vse, kar ga je zanimalo. Tudi v tem smo bili pred časom. (Smeh.) Vzgojili smo zvesto publiko, ki se je z nami starala, ta pa je izobrazila svoje otroke, ki z njihovim početjem nadaljujejo.
Vseeno me zanima, kako se počuti mlada skupina, polna entuziazma za spreminjanje sveta, ko pade pod ostro kritiško pero?Sprva nam ni bilo vseeno, a smo se kmalu navadili. Pravzaprav smo se morali navaditi, saj drugače ni šlo. Seveda upaš, da boš prepričal nekoga, ki skozi svoja razmišljanja ustvarja javno mnenje, a tvoja umetnost ne sme imeti cene. Kasneje smo kritike jemali in brali že bolj za zabavo ter se ob njih spraševali, kaj slabega se bodo tokrat spomnili o nas. Nekatere glasbene revije – na primer Melody Maker – so z leti celo spremenile mnenje. Dogajalo se je celo, da so kritizirali naš prvi album Rattus Norvegicus, ko je izšel drugi, No More Heroes, pa je isti novinar v isti reviji zapisal, da nam ni uspelo ponoviti prodornosti prvenca. Saj bi povedano lahko še nekako prebavili, če med obema izidoma ne bi preteklo manj kot pol leta.
Ali ste za šalo kdaj ugotavljali, kaj jih je tako motilo?Načrtno ne, smo pa od marsikod slišali marsikaj. Rekel bi, da jim je šlo najbolj v nos, da smo znali raziskovati v neznanem, s čimer smo se otresli vseh takrat prevladujočih stereotipov. Ne mediji ne sovrstniki niso vedeli, kaj bi z nami. Poleg tega smo – za razliko od mnogih pankovskih bendov – znali igrati in smo tudi javno priznali, da kadimo travo, zaradi česar so nas imeli za ostarele hipije. Da o klaviaturah v postavi niti ne izgubljam besed. Sploh si ne upam pomisliti, kaj bi šele bilo, če v skupini ostal tudi saksofonist, ki je bil z nami prvih nekaj tednov. Na začetku polarizacija med nami in drugimi pankovskimi bendi niti ni bila velika, vse pa se je spremenilo s prebojem leta 1977. Takrat so se začele provokacije z vseh strani, ki pa smo jih postopoma začeli ignorirati.
Kmalu zatem ste večkrat nastopili tudi v nekdanji Jugoslaviji – v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu…Nikdar nismo imeli zadržkov igrati kjer koli. Takšen odnos je posledica dejstva, da smo začeli kot tipičen pub-rokovski bend, ki se ozira na tiste, ki so v dvorani. Kraj in število poslušalcev sploh nista pomembna. Ta občutek nam je prirojen. Vem, da so imeli nekateri zadržke do igranja v nekdanjih komunističnih državah, za nas pa je bil to velik izziv.
Kakšen odnos imate danes do prehojene poti? Ali bi rekli, da vam je uspelo razviti ves svoj umetniški potencial?Zelo zapleteno vprašanje, na katerega ni moč dati končnega odgovora. Sanjal sem o marsičem, marsikaj se je tudi uresničilo, a ne vse. Vendar ne obžalujem izpuščenih priložnosti, saj ne morem vedeti, kako bi se izteklo v kakem drugem primeru. Morda celo slabše. Vsekakor si leta 1974 niti v najbolj norih sanjah nisem predstavljal, da bom leta 2014 še na odru. Tudi si nisem mislil, da bomo prilezli tako daleč, kot smo. Razlog uspeha pa je sila preprost: nikoli nismo pisali glasbe, da bi ugajali trenutnemu razpoloženju tržišča, temveč smo to počeli izključno zase. Pomembno nam je bilo, da se v njej prepoznamo, da jo začutimo – in imeli smo srečo, da smo z njo prepričali tudi veliko število ljudi. V tem pogledu smo vsekakor razvili ves svoj potencial.
Bi danes na kakšnem križišču izbrali drugo smer?Morda smo bili nekoliko zmedeni le po tistem, ko nas je zapustil Hugh Cornwell in smo glasbeno nekoliko padli, sicer pa nimam umetniških obžalovanj. To je bil tudi čas, ko smo se bolj kot na ustvarjanje zanašali na ponovne izdaje in razne kompilacije. Nekaj tega »odnosa« seveda odpade tudi na založbe, ki so hotele postrgati še nekaj denarja, saj so mislile, da je z nami konec. V začetku devetdesetih let smo se tako malce lovili, vendar smo kmalu našli nov zagon; toda takšnih usodnih trenutkov v naši karieri na srečo ni bilo veliko. Če že, bi se raje izognil prvemu skoku v zakonski stan kot pa čemur koli, kar se je zgodilo v naši karieri.
Za razliko od vaših sovrstnikov, ki večinoma živijo od minulega dela, The Stranglers še vedno ustvarjate nov material. Se ga bo nabralo še za naslednjih štirideset let?Če bomo pri močeh, vsekakor – toda takrat nas gotovo ne bo več tu. (Smeh.) Torej moramo izkoristiti trenutke, ki jih imamo še na voljo. V načrtu imamo nov album, ki naj bi izšel enkrat v drugi polovici prihodnjega leta, saj smo v tem trenutku preveč zaposleni s turnejo. Kar pa se tiče naših kolegov: večina jih ni imela dovolj vztrajnosti in so se nato po potrebi razhajali in znova zbirali. Z redkimi izjemami je šlo bolj za finančni interes kot za kaj drugega.
