Frederic Rzewski živi v Bruslju, kamor se je iz New Yorka preselil leta 1977. Sprejel je stolico profesorja kompozicije na kraljevem konservatoriju. Okrog razlogov za selitev v Evropo so spletali intrige, saj je ob dveh avantgardnih prijateljih, Newyorčanu Christianu Wolffu in Angležu Corneliusu Cardewu, veljal za eminentnega političnega skladatelja. Oznaka je v krogih nove glasbe pomenila levičarja. Razlogi za selitev so bili banalno življenjski. Preživljati je moral družino, z novo muziko pa se v New Yorku, kljub pripadnosti newyorški šoli modernih skladateljev, ki je pod Cageevim vplivom z idejami tresla zgledno urejeni glasbeni svet od šestdesetih let naprej, ni dalo normalno preživeti.
Frederica Rzewskega sem v živo slišal dvakrat. Prvič leta 1993 na festivalu novega jazza v nemškem Moersu, kjer je nastopal s kolektivom MEV (Musica Elettronica Viva). Legendarna skupina je začela muzicirati v Rimu leta 1966. Ustanovni člani so v najeti bajti, preurejeni v glasbeni studio, gojili kolektivno svobodno improvizacijo in rabili široko paleto elektronskih glasbil. Mladi ameriški eksperimentalci so bili Rzewski, Richard Teiltenbaum in Alvin Curran. Pridružili so se jim pihalec madžarskega rodu Ivan Vandor, jazzovski saksofonist Steve Lacy, pozavnista George Lewis in Garret List. Danes se nabor članov skupine, ki si je za cilj zadala vključitev občinstva v ustvarjalni proces, bere kot impresiven seznam iz enciklopedije nove muzike.
Pomembni podpornik njihovih koncertov v tedaj glasbeno in politično burni Italiji, kjer je gostovala širša enklava Američanov – Cage, Morton Feldman, Wolff in vplivni Living Theatre – je bil italijanski skladatelj Giacinto Scelsi. Rzewski danes o MEV pravi, da niso bili ne pop skupina, ne jazz bend, še manj skupina klasične glasbe, temveč singularnost. Tako kot angleški sopotniki AMM, s katerimi so nekajkrat muzicirali skupaj in izmenjevali ideje, politične zlasti s Cardewom.
Drugo srečanje z Rzewskim je bilo maja letos. Po šestih letih je ponovno nastopil v New Yorku s samostojnim klavirskim recitalom. Izvajal je dve lastni skladbi: novo, fantazijsko dinamično Sanje, ki jo je navdahnil Kurosawov film, in pa monotematsko klavirsko sonato Štiri skladbe iz leta 1977 z osnovnim motivom iz andske tradicionalne glasbe. Dvorana za štiristo ljudi je bila napol polna, med občinstvom pa so bili sami znani obrazi newyorške nove muzike, od Wolffa in Teiltelbauma do Elliotta Sharpa. Koncerta Rzewskega se ne zamuja, je rekel eden izmed kritikov, drugi je tarnal, da bi tak recital moral biti v razprodani Carnegie Hall. Toda realnost nove komponirane glasbe, njenega predstavljanja in odnosa z občinstvi, je danes drugačna.
Zdrs v hermetizem
Na zasičenem zahodu je prišlo do zapore, ki jo je v marsičem zakrivil hermetični akademizem in vtis elitnosti glasbene srenje. Izkušeni pianist in skladatelj je tega vajen. Rzewski največ nastopa v univerzitetnih dvoranah in na klavirskih tekmovanjih, včasih v majhni galeriji ali klubu, na vzhodu, tudi na Poljskem, kjer tradicionalno slavijo pianiste, pa je večkrat nastopal pred množico mladih radovednežev, kar optimistično tolmači kot znamenje, da niso brez zadržkov kupili zahodne potrošniške pop kulture.
Rzewski je oder zavzel v slogu. Opravo klasičnega pianista je že v šestdesetih, ko je blestel z izvedbami Stockhausnovih kosov, zavrnil kot anahrono. Tokrat je najprej sezul sandale in v kratkem nagovoru pojasnil, da se pri igranju rad počuti kot doma. Sledila je elegantna, natančna kritika zapisa v programskem listu. »Večina navedkov je točna. Tudi to, da je moja nocojšnja skladba iz leta 1977 zasnovana kot nadaljevanje nekega mojega bolj popularnega komada. Ne drži pa, da je v tisti skladbi 32 variacij na pesem, 36 jih je. Piše tudi, da sem s skupino MEV muziciral od leta 1966 do leta 1971. Lahko izdam, da smo še kako živi in še muziciramo skupaj.«
»Politični komad«
»Tista skladba« je The People United (»El pueblo unido jamás será vencido«), niz variacij na revolucionarno pesem čilskega skladatelja Sergia Ortege, ki jih je Rzewski napisal leta 1975 v času odpora proti nasilnemu strmoglavljenju predsednika Allendeja v Čilu. Kot sodobno dopolnilo Beethovnovim Diabellijevim variacijam jo je naročila znana pianistka sodobne glasbe Ursula Oppens. Ta enourni »politični komad« velja za eno najbolj zahtevnih, virtuoznih in radoživih skladb novejše klavirske literature. Je komad »človeškega realizma«, kakor je Rzewski v sedemdesetih letih imenoval svoj »zavestni izbor tehnik za vzpostavitev komunikacije, ne odtujitve, ki ni izključitev avantgardnega sloga za vsako ceno, marveč predvsem suhega formalističnega sloga skladateljev«. V večini klavirskih skladb je Rzewski obravnaval določeno socialno temo, aktualni ali zgodovinski dogodek, na primer upor v kaznilnici Attica. Komadom s tematskimi citati iz popularne kulture je včasih pripenjal izbrana besedila, ki so jih pianisti ali pripovedovalci recitirali ob igri. Med številnimi izstopa dramatično emocionalna De Profundis (1992), kjer pianist ob igri hrope, se tolče po prsih, udari po klavirju in bere odlomke pisma zapornika Oscarja Wilda nekdanjemu ljubimcu.
Feni se glede The People United prepirajo o tem, ali bolje zveni v izvedbi Marco-Andréja Hamelina, Oppensove ali Rzewskega samega. Toda skladatelj poudarja ravno široko možnost interpretacij, zaradi katerih komad živi. Tako kot Beethovnove sonate, ki jim je podobno kot svojim skladbam rad dodajal kadence različnih dolžin. »Beethovnov pristop do notacije je dialektičen. Dopušča več enakovrednih interpretacij. Sam bi V mesečini igral trikrat počasneje, kakor so jo starejši mojstri,« je razlagal. In jo tudi je.
Velika regresija
Rzewski se je sčasoma odmaknil od »političnega skladanja«, ki je bilo po njegovem odraz utopij »precenjenih šestdesetih let«, ko si je bilo »še mogoče zamišljati drugačno družbo prihodnosti«. Toda ni padel v letargijo. Šokiral je s svojo držo »copyleft«, ko je ogromno svojih skladb dal v prosto uporabo na internet. Kritičen je do avantgarde brez duše, ki je večinoma le tržna niša. Oster je ob siromašenju glasbene govorice. Opozarja na »veliko regresijo« v osnovne tonalitete, poenostavitve, umiranje kontrapunkta, hipnotično repeticijo brez razvoja variacij. Kritizira sistemski formalizem v današnjem skladanju, ki se boji spontanosti, kakršno je premogel likovni surrealizem ali jazz. Noče biti depresiven, zdravilo je glasba. Tako nastopa. V njegovih komadih se zasliši bogat nanos dveh stoletij klavirja. Je moderen in staromoden. Po bučnem aplavzu v New Yorku je prišel na oder in navihano rekel: »Se mi je kar zdelo, da se bo to pripetilo. Zato sem pripravil še eno skladbo.«
