Ta glasbenik je v našem primeru nigerijski saksofonist, skladatelj in vodja priljubljenih bendov že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, Orlando Julius. Je veteran zahodnoafriške popularne godbe, krivec za marsikatero glasbeno inovacijo na domačih tleh, kjer je prišlo do spajanj in kombinacij lokalnih in globalnih (predvsem »črnskih« severnoameriških) glasbenih oblik. Iz njih so zahodnoafriški glasbeniki pobirali tiste elemente, ki so se na najbolj nepredvidljive načine znašli ob lokalnih sestavinah. Tisti, ki vabi, prenareja Juliusovo »staro« in novo godbo ter jo z njim reaktualizira, je britanski mini orkester The Heliocentrics, sodoben plesni jazzovski bend, ki od svojih začetkov zajema iz popularnih virov, iz hiphopa, obujenih in recikliranih psihedeličnih tavanj, novih plesnih form in različnih muzik, ki predvsem slonijo na poudarjenih afriških potezah, ritmu, »beatu« v širšem, neprevedljivem pomenu. Heliocentrics so to v preteklosti že nekajkrat naredili precej uspešno, na primer v sodelovanju z DJ Shadowom, predvsem pa s skupnimi nastopi z velikim Mulatujem Astatkejem. Posledica takšnih sodelovanj je glede na priljubljenost benda med mlado publiko tudi obujeno zanimanje za »gostujočega« glasbenika in morda celo nov zagon njegove kariere.
Uspeh take združitve je odvisen od marsičesa, najprej od značaja sodelovanja samega, od glasbene avtoritete »gosta« in prožnosti orkestra, ki ga sicer vodi bobnar Malcolm Catto. Če je produkcijski in glasbeni delež preveč na strani »gostiteljev«, se to hitro sliši in »gostujoči« postane privesek, nekakšen alibi. Če pa pride do pravega sodelovanja in skupnega ustvarjanja, potem lahko nastane nekaj več. Proti slednjemu pluje tale album, kjer je skupni imenovalec zaljubljenost vseh, Juliusa in heliocentrikov, v funkovsko in soulovsko podstat (kot je na primer James Brown), tudi v pihalske aranžmaje klasike reggaeja (Burning Spear, The Wailers) in predvsem v številne afriške odvode, kjer je Julius odigral pomembno zgodovinsko vlogo pri donesku k afrofunku, afrobeatu in podobnih odličnih kreativnih zgibankah. Orlando Julius je na snemanje prinesel nekaj starejših komadov in živahnih spominov na »stare čase«, skupaj so naredili nekaj novih in jih odigrali tako, kot je treba: pihalski aranžmaji so natančni, lepljivi, ritem je valeč, kitarski grozdi rezki in »pravilno« zamaknjeni, tolkalska baterija intenzivno drobi, klaviature dajejo nekaj starega novega leska za ambientalna frikovska ušesa.
Jaiyede Afro je hudirjevo dober plesni album, ob katerem je jasno, da se teh živih spojenk ne da poustvariti z didžejskimi čarovniškimi praksami, naj veščaki še tako kopljejo po ritemskih okruških afrobeata in funka. Tole je močna organska godbena zgibanka, z zastoji in prehitevanji, z mikrotrenji v gostoti pihal in vokalnimi limanicami. Veteran afropop muzik iz Zahodne Afrike s Heliocentrics v tej postavi prihaja tudi na februarski zimski obisk v okviru koncertov »sogodb«, ki jih prireja Druga godba. Album in bend sta predobra, da ne bi zmamila premraženih telesc in prestrašenih dušic, ki ravno ne vedo, kam se dati, kam se obrniti. Namig je jasen: v prostrano poliritmično krajino in dialoškost, ki ju podarjata heliocentrični orkester in Orlando Julius.
