Celotna zgoščenka je dobila ime po skladbi Claus-Steffena Mahnkopfa in bi jo lahko v slovenščino prevedli kot Dekonstrukcija harmonike. Naslov je seveda večznačen: zaznamuje lahko prestop popularnega glasbila iz sfere navidez ljudsko-pouličnega v visoko umetniško, odtegnitev od tradicionalnega preigravanja številnih priredb, izvorno napisanih za druge inštrumente kot akordeon, k originalnim delom, ki v središče postavljajo idiomatske značilnosti inštrumenta, in seveda kot raziskovanje povsem novih izraznih in tehničnih zmogljivosti inštrumenta. Tako dekonstrukcija, kot to smiselno v svoji spremni besedi zapiše muzikolog Primož Trdan (še ena pomembna domača moč, vpeta v nastajanje projekta), ni povezana samo z destrukcijo (razstavljanjem inštrumenta, zanikovanjem tradicije), temveč tudi z vzpostavljanjem nove izrazne in zvočne mreže.
Ta se v izbranih skladbah kaže v podobnih črtah, pa vendarle vedno tudi individualno zabarvanih. V središču je gotovo Mahnkopfovo delo, ki se dekonstrukciji bliža tudi prek neznosne zahtevnosti, ki jih nalaga izvajalcu: šele Juhartu, ki so mu posvečena vsa dela na zgoščenki in je pri njihovem nastajanju večinoma tudi sodeloval, se je uspelo pretolči skozi izjemne skladateljeve zahteve. Zvočni rezultat na zgoščenki jih ne izdaja, kar v prvo luč postavlja Juhartovo virtuoznost. Žurajevo delo Silhueta lahko razumemo kot tipično skladateljevo glasbo, ki živi od hitrosti, številnih sprememb in konstantnega valovanja, tokrat povezanega s sinusnim zvočnim nihanjem, medtem ko Arturo Fuentes (Getmove) podobno zaupa hitrosti, a v povezavi z menjavanji tekstur, v katere se zapletajo drobni neznačilni zvočni drobci, skoraj nekakšne odpadne smeti akordeonske zvočnosti. Eduard Demetz v skladbi 4 Tracks (naslov je neprevedljiv, ker meri tako na zvočne kanale kot tudi na posamezne stavke) prisega na fragmentarni karakter, ki ga še poudarja dodani zvočni zapis na magnetofonskem traku.
Juhartova lastna skladba morda ne prinaša takšne kompozicijske izčiščenosti kot preostala dela, vendar pa slednje nadomešča z bogastvom idej, ki pogosto izhajajo iz poznavanja inštrumenta, in močno glasbeniško izraznost. Skladba je posvečena Vinku Globokarju, na kar sugerira nekaj igrivih performerskih vdorov, a hkrati vase sprejema vendarle širše modernistično izročilo. S tem Juhart dokončno premika meje: ne zgolj izvedljivosti (Mahnkopf), temveč tudi odnosa skladatelj–izvajalec, za naše okolje pa tudi stopnje profesionalnosti, zavzetosti in premišljenosti.
