Kje je Lani Del Rey tokrat spodrsnilo, ni težko ugotoviti že po prvem poslušanju. Zmanjkalo ji je – resda z razlogom – prej tako opevane potrpežljivosti. Prehitro je hotela preveč, zato Ultraviolence nima tiste spontane prepričljivosti, ki jo je v veliki meri vseboval predhodnik. Ne glede na to, da je formula podobna, manjka prave odgovornosti do pesmi samih, kar poudari tudi produkcija, ki namesto nekoč zagotovljene atmosferičnosti vzbuja preveč težkih pastišnih primesi. Pa ne razumite me narobe – Lana Del Rey (in njena ekipa) ne sme (p)ostati ujetnica koncepta Born to Die, toda Ultraviolence ne predstavlja ne nadgradnje ne odmika od že usvojene pop elegičnosti, temveč vešče blefiranje z nekaj produkcijske patine Dana Auerbacha. Besedo »vešče« je pri tem vseeno treba brati iz pozitivnega zornega kota; dejansko ne vem, kaj naj bi Auerbach prispeval k njeni izraznosti, takoj pa zaslišim, kaj ji je odvzel – tisto tako všečno konfuznost in nalezljivo sladkobnost. Skladba Money, Power, Glory se tako posluša še kako presneto verjetno, celo do te mere, da se zdi, kot da ideja albuma temelji prav na omenjenem. Saj ne, da Lani tega ne bi privoščili, le nekaj več previdnosti ne bi bilo odveč. Vemo, da gre za njen šov, in tega ji ne mislimo vzeti, a ultranasilni sadcore bi bil lahko vseeno manj stihijski, bolj dorečen. Da zmore, so dokaz uvodna skladba Cruel World, pa Old Money ter po vsebini izstopajoča Brooklyn Baby, ki se z Loujem Reedom v mislih odkrito norčuje iz klišejev hipsterske kulture. Na žalost pa nikoli ne bomo izvedeli, kakšen bi bil rezultat, če bi do napovedanega sodelovanja med njima tudi zares prišlo.
Lana Del Rey je z Ultraviolence slekla modri žamet ter se odela v noir opravo, s katero hoče upravičiti prebujeno romantično fatalnost. Problem je, ker ni dovolj odrasla, da bi se ji ta sprememba sama po sebi prilegala. Na ta način trpita učinkovitost in komunikativnost večine skladb, ki nimajo več tiste pretočnosti kot nekoč. Po uvodnem navdušenju začne to popuščati in se potapljati v dimenzije sicer emotivno obarvanega »easy listeninga«. Albumu namreč primanjkuje provokacije in stranpoti v odnosu na pričakovano, pa četudi bi bili ti elementi samo v grobem nakazani. Ultraviolence se tako posluša kot moderni visokobudžetni film noir, kar pa v tem primeru ni pohvalno.
