Vrnitev na matrico iz 60. let
To je bil Divljan, a to so bili tudi VIS Idoli kot celota. Tisti VIS je nadvse pomemben. Pomeni namreč »vokalno-instrumentalno skupino«, torej skupino, ki je poudarjeno pevska. Leta 1980 pred ime skupine postaviti tako oznako je bila poteza, ki bi jo v današnjih časih lahko primerjali s hipsterskim poseganjem po starem. VIS so bile na področju bivše Jugoslavije modni žanr v šestdesetih letih, ko so nastajale prve zasedbe z avtorsko glasbo, kot na primer Bijele strele ali Grupa 220 iz Zagreba. Potem so takšne skupine izginile. Njihovi nekdanji akterji so ta format prerasli, medtem ko so ga Idoli ponovno zapopadli. S tistim VIS pred imenom so to tudi deklarativno poudarili.
Čeravno so v najbolj kreativni in tudi čislani fazi, torej v času albuma Odbrana i poslednji dani (1982), na katerem so pokoketirali s pravoslavjem (vzorec oblačila sv. Nikolaja na naslovnici plošče, cerkveni zbori v ozadju, dišavljenje odra s kadilom in tako dalje), Idoli znali zveneti tudi mračnjaško, disharmonično, kaotično in eksperimentalno, je osnovna glasbeniška črta Vlade Divljana vrnitev na matrico iz 60. let, torej na matrico kitica, refren in srednji (bridge) del. Praviloma brez solaže. To je izročilo, ki so ga od Idolov starejši muzikanti, torej pionirji popularne glasbe iz šestdesetih, skozi razvoj v progresivo, jazz rock in simfo v 70. letih pozabili ter opustili. Tako na tujem kot pri nas. Korni grupa ali Indexi so komade izvajali v 20-minutnih verzijah, zadeve so pa tiste čase na splošno postajale dolgovezne, predvsem pa se je izgubil zanos preprostih vokalnih pesmi. Kar so bile idealne okoliščine za nastanek punka, ki je ponovno afirmiral klasičen »dvominutni komad«. Brez punka pa ni niti Idolov – niti Divljana, ki je kot letnik 1958 osnovne glasbene korake naredil pod vplivom starejše ne-punk generacije, v mladih letih igral v jazz rock bandu ter nosil dolge lase. Šele punk mu je ponudil legitimiteto za preprostost ali kot je to izrazil sam: »Bil sem v pravem trenutku na pravem mestu. Bili smo dovolj mladi, da smo imeli noro energijo in da nismo preveč razmišljali o posledicah, obenem smo bili pa že dovolj odrasli, da smo lahko materializirali svoje ideje in naredili takšne pesmi, kot smo hoteli.«
Simbol brezskrbnega časa
A če je bila Pekinška patka (eden osnovnih jugoslovanskih punk bendov) pri svojem hitu Bila je tako lijepa, obdelavi skladbe Elle était si jolie (ki je bila francoski evrovizijski komad iz leta 1963), poudarjeno sarkastična, so se Idoli teh zadev lotili mehkeje ironično. Njihova priredba pesmi Devojko mala iz filma Ljubezen in moda, s katero je Đuza Stojiljković blestel konec 50. let prejšnjega stoletja, je bila bolj kot karikiranje šlagerja njegova ponovna afirmacija v malodane vseh dimenzijah. Samo kanček bolj deško »infantilno« so zadevo odpeli, kot je to dobrih 20 let prej izvedel šlageraški prvak.
Vlada Divljan je bil lep, pameten, uglajen, kultiviran, estetski in talentiran človek. Bil je in bo ostal simbol Beograda osemdesetih let, simbol brezskrbnosti gimnazijske mladine srednjega sloja. Zanimivo, vsi člani Idolov so bili edinci. V njegovih pesmih bodo za vedno ostali ujeti novovalovska sentimentalnost, romanticizem igre senc na zidu sobe, radost sončnega dne ali pač pridih Mediterana v vonju poletne nevihte v mestu, ki je mladostnika vabil, da pobegne na morje. Na teh sentimentih je sicer jahalo še par drugih nekdanjih jugoslovanskih bendov, vendar pa tako ugledno – oziroma z edinstvenim smislom za vse rumenomodre odtenke sive – kot Vlada Divljan in njegovi Idoli tega ni artikuliral nihče drug.