Tudi južnoslovanska novokomponirana narodnozabavna glasba je imela svoj novi val, glasbo, ki se je pojavila v osemdesetih letih in se od prejšnje razlikovala po uporabi novih tehnologij, ritem mašin in sintetizatorjev zvoka, po bolj diskoidni produkciji, prav tako pa tudi po bolj orientalskih ritmih in harmonijah. Izza nove glasbe so stale manjše založbe, kot sta bili Diskos iz Aleksandrovca in Diskoton iz Sarajeva, ki bi se jima v razmerah takratnega socialističnega gospodarstva lahko reklo tudi neodvisni oziroma alternativni založbi.
Na primer Diskoton je v Sarajevu leta 1972 nastal znotraj mestnega komunalnega podjetja oziroma podjetja, ki je bilo zadolženo za urejanje parkov. Ker so pač uvideli poslovno priložnost v snemanju plošč. Ne samo narodnozabavnih. Največja zamujena priložnost Diskotona so bili Bijelo dugme, ki so se jim ponudili, vendar so jih zavrnili, češ da nimajo časa za take marnje, in Bregović je nato posadko zapeljal do Zagreba pod okrilje Jugotona.
Tudi Halid Bešlić je bil sprva Diskotonov varovanec, če ne odkritje. Rodil se je leta 1953 v vasi Knežina, večinsko muslimanskem zaselku v današnji Republiki Srbski, od koder se je po odsluženju vojaškega roka preselil v Sarajevo. Po izobrazbi je bil mizar, z ambicijo, da bi študiral gradbeništvo, kot da bi vsi drugi izšli z akademij, se je pa sploh včasih dalo slišati pripombo, da naj bi v začetku osemdesetih let kot fizikalni delavec delal na gradbiščih objektov za zimske olimpijske igre. Kar je dodatno prispevalo k njegovi podobi ljudskega pevca. Pel je že v rodnem kraju, kjer je bil tudi redni član lokalne folklorne skupine. Javno je začel nastopati po naključju, potem ko je kot del družbe gostom v nekem gostišču dal na posluh svoj glas in mu je lastnik gostišča dejal, da bi imel, če bi začel redno peti pri njem, ves čas poln lokal.
Kaj hitro po prihodu v Sarajevo je tudi v glavnem mestu postal razvpit zaradi svojih neokrnjenih glasovnih zmogljivosti in ob vsakodnevnem prepevanju v mestnih gostiščih ter pripadajočih zaslužkih je opustil ideje o študiju. Februarja 1984, v istem mesecu, ko so bile olimpijske igre, je izšel njegov tretji album Diamanti s skladbo Neču, neču diamante, ki je postala večni hit novokomponirane narodne glasbe, Bešlića pa ustoličila za vokalno silo narave. V podobno kategorijo spadajo vsaj še I zanesen tom ljepotom, Hej, zoro, ne svani, Eh, kad bi ti, Prokleta je žena ta, Sarajevo, grade moj, Miljacka, Malo je malo dana, Da zna zora (duet z Željkom Bebkom) in številne druge skladbe, ki jih je nanizal na osemnajstih velikih ploščah, ki jih je posnel. V slovenskem okolju se je začela Bešlićeva glasba celo bolj uveljavljati po razpadu nekdanje skupne države kot za časa njenega obstoja.
