Imeti vrhunsko koncertno kariero pianista je zagotovo eden najtežje dosegljivih ciljev med glasbeniki. Biti najboljši med odličnimi in sploh med pianisti, ki jih je ogromno, uspe le peščici – in med njimi so tudi geniji. Tak posebnež je nedvomno hrvaški pianist Ivo Pogorelić, ki bo v nedeljo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma za zlati abonma nastopil z recitalom Chopinove glasbe. Posebnost je ta, da prihaja s samostojnim recitalom (tako smo ga nazadnje v Ljubljani poslušali leta 2002), medtem ko je bil ob zadnjem obisku pred 15 leti solist Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Fenomen Pogorelić
O fenomenu Pogorelić smo spregovorili s pianistko Ano Šinkovec Burstin: »Nedvomno ima Ivo Pogorelić svojo avro, svoj svet, ki pa ga deli z nami poslušalci, ga ne skriva, prilagaja ali skuša narediti všečnega. In zato tudi zdaj komaj čakam na njegov recital – le kaj bo naredil iz Chopina?« Pianistka je sicer redna obiskovalka koncertov po svetu. Njen sploh prvi veliki koncert v živo pa je bil ravno Pogorelićev – v hali Tivoli, ko je štela deset let. »Spomnim se pričakovanja, zdelo se mi je, da bo nastopila največja zvezda na svetu. Posebna, čustveno nabita atmosfera je vladala okoli hale in v dvorani.«
Po njenem mnenju je Pogorelić v pianističnem svetu pojem zase. »Ne da se ga popredalčkati, je edinstven in počne to, kar dela umetnost relevantno. Zanj je značilna ekstremna fizična zmogljivost – ima jo v rokah in umu, ter kot osebnost. To je tisto, kar hrani umetnost, saj potrebuje ekstreme, ki odstopajo od pričakovanega ter razširjajo perspektivo, sploh danes, ko se kultura prerada poenostavi na všečne hipne efekte, vizualne učinke. Nedavno je v New Yorku svetovno znana pianistka prišla na oder pred orkester in poslušalce samo v kombineži in s »sci-fi« očali. Umetnost dejansko nima ničesar s tem, nedvomno pa gre za odslikavo družbe, v kateri živimo, in nemara tudi to potrebujemo.
Igranje z notami
Značilno, a zelo nenavadno pri Pogoreliću je tudi igranje z notami. »To seveda nima zveze s spominom ali negotovostjo. Na neki način gre morda za iskanje resnice. Pogorelićevo igranje bi lahko označili za poglobljeno mikroanalizo struktur, vzorcev, harmonij in odnosov skozi razvoj skladb,« je izpostavila Ana Šinkovec Burstin.
Njen soprog Samuel Burstin, sicer vodja viol v Orkestru Slovenske filharmonije, se spomni Pogorelića še iz časa, ko je igral v orkestru London Philharmonia. Pri njih je gostoval s koncertom Čajkovskega, ki pa ni tekel po pričakovanjih, saj je Pogorelić ubral svoj, močno upočasnjen tempo. Prvi stavek koncerta je igral več kot pol ure. Orkester je bil v šoku; ne da bi mu umetniško oporekali, temveč zaradi dejstva, da ne bodo pravočasno ujeli vlakov, da se vrnejo domov.
Na pianistični sceni je po mnenju Ane Šinkovec še nekaj zanimivih pianistov, iz starejše generacije sta ji všeč Mihail Pletnjev in Yefim Bronfman, iz mlajše pa Daniil Trifonov. »Je še mlad, svojo govorico še gradi. Vemo pa, kakšno ima Pogorelić. Edinstveno. Zato se v nedeljo pustimo presenetiti. Ima moje zaupanje, zagotovo nas bo naučil nekaj novega.«
