(smeh) Ni tako hudo, tudi veliko sosedov ni naokoli, živimo v hiši. Doma imam pianino, ki ni tako hrupen. Ko pridem na konservatorij, v sobici ne morem početi ničesar drugega, kot da vadim, torej sem lahko bolj zbran. Klavir ima za razliko od pianina več različnih barv zvoka, malce drugačna je mehanika inštrumenta in naš hišni pianino trenutno tudi ni kaj prida uglašen. Na nastopih pa tako in tako vedno igraš na koncertni klavir. V tej sobici imava sicer ure z mojo profesorico Lidijo Malahotky Haas, če pa ima kakšnega drugega učenca, se umaknem drugam. Na konservatoriju imamo okoli dvanajst klavirjev pa še kakšne vadnice so, kjer so ravno tako klavirji.
Kaj je tisto, kar lahko glasbenik s svojo interpretacijo doda neki skladbi?Vedno me najprej zanima, kaj je skladatelj mislil, kaj je zapisal v note. Sam nerad kar koli spreminjam. Če se zelo natančno držiš not in drugih oznak, je še vedno ogromno prostora za lastno interpretacijo. Posegi tako in tako ponavadi zvenijo na koncu slabo, zato morajo biti tudi interpretacijski dodatki v ustreznem stilu, da ne igraš recimo Mozarta romantično; seveda mora zveneti lepo, ne pa pretirano čustveno nabito.
Kaj ta hip vadite? Prokofjeva, ki vam ravno zvoni iz telefončka?(smeh) Res, to Prokofjevovo Tretjo sonato sem pred kratkim sam posnel in si jo naložil za zvonjenje. Sicer pa vadim tudi Chopinovo Balado v g-molu, malce še ponavljam tudi njegovo Veliko briljantno polonezo. To sta tudi moja najljubša skladatelja, oba sta zelo zapletena in to mi je v izziv. Liszt, tudi njegov koncert pripravljam, je recimo tehnično težak, ampak je še vedno napisan tako, da lahko igraš v nekih logičnih potezah in se ni treba tako zelo poglabljati.
Chopinovo polonezo ste zaigrali na zadnjem recitalu v okviru Imago Sloveniae, ravno tako na tekmovanju za mladega evrovizijskega glasbenika. Je bilo zdaj manj treme?Tokrat sem jo odigral v celoti, sicer brez orkestra, na tekmovanju pa sem odigral samo del. Iz tekmovanja sem ponovil še Liszta, Scarlattija in Prokofjeva. Na poletnem recitalu je bilo seveda vse skupaj bolj sproščeno. Ko se usede program, na katerega se dolgo pripravljaš, se sprostiš, ne razmišljaš več o njem na način, ali se boš zmotil, da se bo zgodilo kaj nepredvidljivega. Potem res lahko misliš le še na interpretacijo, izvedbe postajajo čedalje boljše. Treme nimam več veliko, z vsakim tekmovanjem in nastopom je je manj, rad pa bi seveda sproščenost iz sobe za vadenje v celoti prenesel na oder.
Kako je bilo nastopiti na prostem, pred kölnsko katedralo?V Nemčijo nas je prišlo 14 finalistov, v osmih dneh smo se res spoprijateljili. Bila je močnejša konkurenca kot na izboru v Ljubljani, vsi so bili izvrstno pripravljeni. Igrali smo v dveh etapah; prvi nastop je bil v studiu, podobnem našemu Studiu 14, akustika je bila dobra in igral sem na dober klavir. Za finale so oder postavili na prosto, pred katedralo; lahko bi igrali tudi v tamkajšnji filharmoniji, a verjamem, da potem ne bi bilo tako atraktivno za kakšnih 2000 poslušalcev, kolikor jih je prišlo. Igrali smo z vrhunskim orkestrom WDR in res izvrstno dirigentko Kristiino Poska. Za vsakega od nas so se pripravili zelo dobro.
Dva sva bila pianista, sicer pa so bili zastopani različni inštrumenti – violina, violončelo, harmonika, kitara, tudi blokflavta, zaradi česar so imeli v žiriji zagotovo težko nalogo. Recimo Nizozemka, ki je igrala na blokflavto, je bila tehnično in muzikalno izjemna, res pa lahko na violini ali klavirju že zaradi narave inštrumenta pokažeš mnogo več. Zmagal je Avstrijec kitajskega rodu, 15-letni violinist Ziyu He, ki je nedavno zmagal tudi na mednarodnem tekmovanju na Mozarteumu, kjer je tekmoval celo s študenti. Sicer pa so nas malce pošiljali sem in tja, (smeh) recimo prehitro ob oder, da slučajno ne bi zamudili začetka televizijskega snemanja, tako da sem si prste grel kar v rokavicah.
Ali lahko gredo pianist in njegovi prsti tudi na počitnice?Niti ne, morda za dva tedna, ampak tudi takrat je dobro poiskati prostor za vajo. Če je pavza predolga, se je težko spraviti nazaj v pravi ritem. Med počitnicami se lahko še kaj dodatnega naučiš. Sam ne igram nekaj po svoje, skoraj vedno vadim stvari, ki jih potem tudi kje uporabim. Kot rečeno, zdaj se lotevam Liszta in Chopina, in to je že kar zalogaj za eno samo poletje. S tem programom bom šel na avdicijo za solistično igro z orkestrom na naši šoli.
Koliko časa vam vzame študij enega kompleksnega koncerta?Porabim približno pol leta, je pa odvisno, za kaj se pripravljaš: za avdicijo, kjer je malce manj pritiska, ali za recital. Ko enkrat koncert naštudiram, se ga naučim na pamet in ga potem znam za vedno. No, kolegi pravijo, da imajo čez čas težave s pomnjenjem skladb, sam teh težav nimam. To mi koristi pri koncertih, saj te zlepa ne vrže kaj iz tira.
Ste dokončno odločeni, da boste opravljali poklic umetnika?Vidim se kot koncertni pianist, morda tudi kot pedagog na kakšnem seminarju, kamor pridejo nadarjeni učenci in s katerimi skupaj delaš, ne samo učiš. Nikakor pa ne bi delal kot korepetitor; ne bi me zadovoljilo, da nekoga zgolj spremljam s klavirjem. Najbrž se seveda ne da, da bi imel koncerte samo v Sloveniji in od tega preživel. Ne vem pa, ali je zaradi tega treba tudi živeti kje drugje. Zagotovo to ni poklic, kjer bi lahko samo ustvarjal, dosti je obrtniškega dela, ki zahteva skorajda športno kondicijo. Veliko stvari me zanima, sem pa kar odločen, da bom ostal v umetnosti. Morda bom še kaj vzporedno študiral, če se bo dalo in mi bo čas omogočal.
Matematiko in fiziko, kjer menda tudi blestite na raznih tekmovanjih?(smeh) Ja, oboje je po svoje zanimivo.
Že veste, kdo bo vaš profesor na glasbeni akademiji?Najbrž bom šel k profesorju Hinku Haasu. Profesorjev je kar nekaj, tudi študentov pianistov, vsekakor pa ne toliko kot recimo godalcev; ti oddelki so bolj natrpani.
Kako pomemben je profesor za mladega glasbenika?Mislim, da kar je pomemben lik. Meni je recimo všeč, ker je moja profesorica stroga; do mene niti ni, ampak ima avtoriteto, da si ne bi upal priti na vajo nepripravljen. Je tudi zelo natančna in lahko se tudi sam navadiš te natančnosti. Pogosto sede za drug klavir in vadi z menoj, veliko časa si vzame, tudi podaljša uro, če je treba.
Ste njen najboljši učenec?(smeh) Naj bi bil.