Kaj imata skupnega znameniti mrtvi zajec nemškega avantgardnega umetnika Josepha Beuysa in skladateljska osebnost 20. stoletja György Ligeti, ki je klasični koncert predelal v radikalen performans? V prvi vrsti slovenskega pianista, skladatelja in pedagoga Saša Vollmaierja, ki ju je povezal v klavirski recital Kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu; premierno ga bo predstavil 11. aprila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Pred časom je Vollmaier na spletu uzrl Beuysov plakat prvega festivala Fluxus, ki ga je leta 1963 organiziral v Düsseldorfu. Na njem so bili med drugim zapisani skladatelji, ki jih je performer izbral za zvočne intervencije; med sodelujočimi se je znašel tudi Ligeti. Eden izmed Beuysovih znamenitih performansov iz leta 1965 Kako obrazložiti slike mrtvemu zajcu (Wie man dem toten Hasen die Bilder erklärt) in omenjen plakat sta bila povod za Vollmaierjevo novonastalo delo: Beuys in Ligeti sta bila prijatelja, z idejami sta nedvomno vplivala drug na drugega, meni Vollmaier, kljub temu pa je morda celo prvi na svetu, ki se je domislil, da bi ju povezal v skupnem projektu.

Po dvomih solistična kariera

Sašo Vollmaier živi med Francijo in Slovenijo, v zadnjem obdobju se je mudil tudi na Madžarskem. Je klasično izobražen pianist, ki se niti ni naprezal za solistično kariero; ta je nekako prišla sama od sebe, po dolgih letih dvomov. Daljše obdobje je bil član kolektiva Laibach, občasno z njimi še sodeluje kot aranžer in studijski glasbenik, in prav iz te izkušnje je vzniknil njegov prvi solo projekt, ki ga je leta 2020 predstavil na 61. Jazz festivalu Ljubljana. Izposodil si je nekaj motivov z Laibachovih plošč in ustvaril samosvoje, sodobno klasično 40-minutno delo z naslovom Kind of Laibach.

Lani se je nato zakopal v glasbeno zapuščino Friedricha Nietzscheja. Filozofi, ki so tudi skladali, niso redki, kako kakovostno, pa je že drugo vprašanje. Vseeno je napisal novo klavirsko delo, ki ga je naslovil po Nietzschejevi skladbi Hymnus an die Freundschaft (Hvalnica prijateljstvu), naš glasbeni kritik Gregor Pompe pa je po izvedbi zapisal: »Vollmaierju je uspelo zadeti enega izmed nervov slovenske intelektualne scene, tako rekoč eno izmed mitičnih podstati. Svoje glasbeno pletenje je osrediščil okoli Nietzschejeve najbolj monumentalno zasnovane skladbe Hvalnica prijateljstvu. Pri tem je bila še najbolj posrečena odločitev za formo, saj so bili okruški skladbe posejani prek celotnega izvajanja in niso izpostavljali jasne slogovne razlike z Vollmaierjevo rapsodično taktiko.«

Vollmaier igra Ligetija

Kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu je torej Vollmaierjev tretji solo projekt. Šlo bo za zvočni in vizualni elektroakustični performans, katerega jedro sta tako klavirski ton kot izvajalec. »Težko je pred premiero ubesediti vse, kar bo ob projektu možno doživeti,« pravi Vollmaier natanko mesec dni pred premiero. »V resnici se bodo stvari zgodile in sestavile šele na odru.« Za video elemente bo poskrbel videastični dvojec Komposter, za scenske pa Things I Miss alias Tina Princ. Vollmaier pojasnjuje, da bo šlo v bistvu za nekakšen osebni, intimni performans, ki bo napeljeval na razmisleke o temi, tišini, hrupu, presenečenju in odmaknjenosti.

Izbral je tri Ligetijeve klavirske kompozicije. Prva, sicer tehnično ne tako zahtevna, je skladba iz obsežne zbirke Musica Ricercate. »Gre za skladbo, ki je napisana na enem tonu, izbral pa sem jo zaradi razvijanja fenomena fraze, dinamičnega razpona, kjer se je skladatelj omejil samo na ton A. V melodičnem smislu torej ni imel manevrskega prostora, zato pa je skladbo razvil in nadgradil tako ritmično kot tudi dinamično. Skladbo zaključi na tonu D in tako je v vsaki naslednji skladbi dodajal nove tone. Po tem principu je napisal celotno zbirko.« Druga bo Etida št. 4, znana pod imenom Fanfares. »Ta je mišljena kot tehnična vaja, zanimiva pa je zato, ker je repetitivna, podobno kot lestvica, kar se potem preliva iz leve v desno roko, z akordi, 'fanfarami' na zelo netipičnih mestih. V izziv mi je, ker v skladbi na prvi pogled ni logike, zaradi netipične forme pa jo je zelo težko tudi memorizirati.«

Igranje z mikrotoni

Ligeti je oboževal matematiko in po zgledu Cantorjeve matematične funkcije, ki je podobna stopnicam, je napisal Etido št. 13 oziroma Hudičeve stopnice, ki je tretja izbrana skladba. »Zanimiv je občutek, da ves čas, kontinuirano, vztrajno želi doseči občutek nenehne hoje po zvočnih stopnicah. Skladbo sem si izbral izključno kot pianistični izziv, leva in desna roka ne igrata sinhronizirano.« Vsaki od treh skladb bo nato dodal še dve svoji variaciji: prva bo akustična, druga pa elektroakustična z zvočnimi manipulacijami klavirskega zvoka.

Pianist je ob tem projektu prišel do zanimivih zaključkov: »Če je Philip Glass minimalizem, je Ligeti maksimalizem, tako vertikalno kot horizontalno. V kompozicijskem smislu to pomeni nalaganje, nizanje tonov, za katere pri Ligetiju ni nujno, da so temperirano uglašeni. Ligeti se je ukvarjal z mikrotonalnostjo, kar pomeni, da je bil pozoren na tone, ki so skriti med temperirano uglašenimi glasbili. Nam, poslušalcem, zaradi tradicije, pa tudi navajenosti na to uglasitev to zveni narobe. Pride do nekakšnega zvočnega masovnega utripanja, ki ga želim sam doseči prek klavirja. Ta bo uglašen tradicionalno, z drugimi elektronskimi elementi in posegi pa bomo s klavirskim zvokom manipulirali.«

Če bo ljubljanski koncert v veliki Gallusovi dvorani, bo majski koncert v Budimpešti, na uglednem specializiranem Ligetijevem festivalu, kamor so ga povabili kot gosta, v precej manjši dvorani, ki sprejme le okoli 200 poslušalcev. Za pianista bosta zato oba svojstven izziv, na drugem pa bo nedvomno nekaj več treme, pravi: malce zato, ker gre med Madžare igrat madžarskega skladatelja, nekaj pa zato, ker si organizatorji prizadevajo, da bi festival obiskal tudi Ligetijev potomec.