Toda jaz sem ena od njih in na srečo pri svojih petnajstih letih, ko sem postala članica pankovskega benda Rukola, besed Julie Burchill nisem slišala. Zdaj že sedem let s svojimi (pre)majhnimi prsti udarjam po debelih strunah baskitare in na odru pojem ter občasno kričim. Opažam pa tudi, da z druge strani odra vame zrejo večinoma moški.
Kar nekako navajena sem že na dejstvo, da smo ženske na pankovskih koncertih v manjšini. Pa tudi na to, da sva v zaodrju s kitaristko Evo večino časa edini predstavnici ženskega spola. Kje so torej ženske za bobni in s kitarami v rokah? Po sedmih letih in več sto obiskanih koncertih razen lastne skupine ne poznam nobenega ženskega pankovskega benda v Sloveniji, ki bi še aktivno deloval. Nekoč je bila ta scena mnogo bolj bogata in starejši kolegi mi pripovedujejo o skupinah Tožibabe in Čao pičke, ki so nekoč ropotale po Ljubljani, na spletu sem poslušala Fregaturo z Obale, ki je delovala še do leta 2011. Danes na slovenski pankovsko-rokovski sceni vlada srhljivo zatišje. Tiste, ki stopimo nanjo, pa se moramo za svoje priznanje in enakopravno obravnavo na glasbeni sceni še vedno boriti in morda smo tudi zato pankerice v Sloveniji še vedno skoraj tako redke kot psi na kolesu. Vzbujamo nasmeh, dvignjeno obrv ali pa dvom v očeh.
Zato, ker sem ženska, od mene pričakujejo manj, dobiti pa hočejo več. Če povem, da igram v pankovskem bendu, pričakujejo kričanje in agresijo. Ampak ni mi treba rožljati naokoli s težkimi verigami in prekriti telesa s tetovažami – razen če mi je to všeč. Ni mi treba svojega glasovnega registra narediti bolj moškega, ko pojem, ker je nekdo nekoč rekel, da bi moralo tako zveneti. Če rečem, da gre za ženski pank, me bo večina v mislih videla oblečeno v čipke in z rdečo šminko kot Courtney Love in si predstavljala, kako se zvijam na odru, ali pa me označila za ekstremno feministko. Jaz pa držim v roki svojo baskitaro, strmim z odra v vas in ne želim tekmovati s temi podobami. Samo igrala bi rada. Ženski svet ni nasprotje moškemu. In ženski pank nosi deklaracijo »ženski« samo tako dolgo, dokler jo potrebuje, ker ga sicer nekdo označuje za čudnega.
Tanya Donelly, pevka, tekstopiska in kitaristka britanskih Throwing Muses, je nekoč izjavila: »Da sem ženska in da delam glasbo, ni zame nič posebnega. Moja vagina namreč ne pride v mojo kitaro igrat ali pet. Resnično mi vzame sapo, ko o svojem delu razpravljam glede na spol… Hočem priti do točke, kjer ženske ne bodo obravnavane kot… žirafe. Sploh ne bi smelo biti zanimivo to, da sem ženska in da to počenjam. To sploh ne bi smelo biti sporno. Pa je.«
Zato je moj bend Rukola ženski pankovski bend, čeprav sta po kriteriju spola v tej kategoriji samo dve tretjini benda, saj je naš bobnar moški. To oznako smo si nadeli sami, ker verjamemo v žensko razmišljanje. V tisto, kar je dobro, pozitivno in se zna smejati, ljubiti in graditi. V vse, kar je drugačno od sveta moških atributov krute tekmovalnosti in nenehnega boja za oblast in plen. Včasih je moral biti človek takšen, da je preživel v divjini, danes pa je to postal model za uspeh tudi v glasbi, ki mu sledita oba spola. Ko se moški in ženska obnašata »po moško«, sta uspešna. Če je pank moški, pa je sprejet kot »pravi«. Po drugi strani je ženski svet lahko tisti, ki spodbuja k sodelovanju, vlaga v dobrobit vseh nas in čut za sočloveka. Ki poziva k delovanju za boljši jutri, a na tej poti ne tepta pod seboj vsakogar, ki mu pride pod noge. V ženskem svetu in v pankovski glasbi na ženski način smo moški in ženske samo ljudje.
Ker točno to je esenca panka, ki je ponujal osvobajanje skozi svoja družbenokritična besedila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vsak, ki ima kaj povedati, lahko prime za instrument in igra, kajne? Raznolikost je cilj! Toda kot se je v teoriji pank močno zavzemal za enakopravnost in svobodo, tako je v praksi padel na lastnem izpitu in beli moški je že takrat postal edini pravi vzornik pravega pankerja, žensko pa po vzoru roka in rokenrola okronal za večno »groupie«. Bila je zaželena oboževalka pod odrom, če je stopila nanj, pa se je morala divje boriti za svoj prostor ali pa so jo prav hitro napadli in pometli pod preprogo. Videti je, kot da je tam ostala do danes. Seveda moškemu glasbeniku takšno razmerje ugaja in prinaša zaslužek, zato mu ne bo nasprotoval (vsaj ne na glas), kaj šele da bi svoje vreščeče oboževalke pozval, naj raje ustanovijo svoj bend. Pa bi jih lahko. Ker v samem idealu in s filozofijo igranja »naredi si sam« je pank tisti, ki ženski ponuja enakopravno vlogo v bendu in jo postavi v enako pozicijo kot moškega – vsi začnemo iz nič in uspemo zgolj in samo, če delamo dobro. Takšen pank je zame resničen in takšna bi rada bila Rukola. Takšna pankerica sem jaz. In ne, nisem nič posebnega. Ampak tudi pes na kolesu nisem.
