Več je Jansons povedal z izvedbo Šostakovičeve Prve simfonije. Gre za delo, ki navdušuje z originalnostjo in nenavadno vsebinsko zasnovo – prva dva stavka kar pokata od izvirnih, ironičnih domislekov, ki so razbiti v niz glasbenih fragmentov, kar od izvajalca zahteva tako neumorno sestavljanje v celoto kot tudi pozornost za detajl. Oboje se zdi Jansonsu pisano na kožo: tako je bil vsak majhni motivični drobec nadrobno izdelan in večkrat potopljen v nujno ironično-sarkastično držo, hkrati pa je dirigent bedel tudi nad širšo formalno zasnovo, torej nad razmerji med obešenjaškim in resnobnim. Zadnja dva stavka zahtevata še druge sposobnosti – v njih se Šostakovič odpre tudi bolj emocionalnim tonom in dramatičnemu. Tako je drugi stavek s svojo melodiko izrazito pel (izjemen uvodni solo oboe), tretji pa se je spremenil v pravo dramo – Jansons se je potrdil kot eden izmed vodilnih sodobnih »razlagalcev« Šostakoviča.
Drugi del koncerta je z Ravelom prinesel novo slogovno spremembo. Nastop Jean-Yvesa Thibaudeta v Klavirskem koncertu v G-duru je prav tako razkril »poglavja«, ki jih na domačih koncertnih odrih pogrešamo – izjemno zlitost orkestra in solista. Ni bilo povsem jasno, ali se je Thibaudet popolnoma zlil z orkestrom in tako postal eden izmed orkestrskih solističnih glasbenikov, ali je njegovo ritmično kompaktno igro tako pozorno spremljal dirigent. Spet je prevladovala poenotenost izraza, zato tudi v drugem stavku ni bilo prostora za kičasto razčustvovanost, temveč za tekočo, a občuteno peto kantileno (klavirju se je pridružil tudi izjemen solo angleškega roga). Za konec smo poslušali še tisočkrat preigrano Drugo suito iz Ravelovega baleta Dafnis in Kloa, toda priznati moram, da tako občutljivega »prebujanja«, v katerem sem zaslišal vse bogastvo barvite teksture, ne pomnim. Morda je končnemu plesu zmanjkalo kanček orgiastičnosti, a ob vseh čudovitih zvočnih prelivanjih in občutljivih orkestrskih niansiranjih so takšne kritike odveč. Nekaj besed bi morda veljalo nameniti sporedu, ki se je zdel bolj sestavljen kot pa načrtovan in v katerem smo se navduševali predvsem nad prežvečenim, a seveda je bila tokratna interpretacijska bera tista, ki je takšne pomisleke popolnoma preglasila.