Varaždinski klasični rock trio kitare, basa in bobna je pridobil naziv hrvaškega ekvivalenta srbskih Repetitorjev na istih cestah, po istih prostorih in pred isto publiko po Balkanu kot beograjski vrstniki. Zasedbi sta sodobnici. Na sceno sta stopili skoraj sočasno in sta del istega vala novega rocka, ki je preplavil našo sceno v zadnjih letih ter dal kitarskemu rocku vetra nove generacije in sveže krvi. Družijo ju isti vzorniki, podobni problemi, enaki instrumenti in pripadnost isti sceni. S svojim neomajnim in rednim nastopanjem sta se prerinili v špico prodornejših kitarskih bendov tega časa in prostora, ki prav v ničemer ne zaostajajo za vrstniki in sodobniki v ZDA, Angliji, Skandinaviji, Avstraliji.
Med prvencem Za očnjake in drugo ploščo Kvadrat so pretekla tri leta. Vmes je Vlasta Popić doživela rošado. Kitaristu in pevcu Ivanu Ščapcu ter bobnarki in pevki Teni Rak se je pridružil nov basist Dimitrij Petrović, ki je z bolj zgoščenim in izrazno strumnejšim basom okrepil ritmiko benda in vlil več atmosferike v zvočni zid. Njegov prihod v bend je zaznamoval že lanski živi album Live@Klub s posnetkom zagrebškega koncerta konec leta 2013. Na njem so se ob pesmih s prvenca znašli že novi, ki so nakazali na ustvarjalne premike, zato ta plošča velja za tamponski most do novega studijskega albuma.
Na Kvadratu Vlasta Popić ohranja svoje najboljše (koncertne) atribute. Neposrednost, fizični žar živega igranja, frenetične odklope kitare, razgibano in trdno ritem sekcijo, izmenično dopolnjevanje ženskega in moškega vokala ter v prvi vrsti silovitost distorzirane poetičnosti. Aktualne skladbe so se v primerjavi z dvominutnimi komadi s prvenca podaljšale na povprečno štiri minute, kar je odprlo dodaten prostor kompleksnejši izraznosti. Uvodne štiri pesmi, to so Tržište, hudomušna poskočnica Ako nisam dobra, nikkiloudersko neukrotljivi Szeged in punkovski stampedo Slijepa naša (Mržnja), kar kipijo od njihove prepoznavne neukročenosti. V nadaljevanju – kajti s skladbami Maštanje, Dolje, Ataksija in Nervozno se bolj sanjari – se plošča obrne. V kuštravo vibracijo razigranega, prifrknjenega in natrganega postpunka in noise rocka vstopijo težaške sonične vihre, ki z (ne)nadzorovanim zategovanjem kitarskih vratov odpeljejo v psihedelično disonanco. Neposiljeno vpletanje ljudske motivike panonskih napevov dodatno raztegne elastičnost, samemu sirupu kitarskega trušča pa dolije avtentične arome. Vlasto Popić odlikuje pristen in izviren zven, v katerem je zaobjeta tako »tajna zgodovina rocka« (po Roniju Sarigu) kot aktualnost časa, ki se ga lahko doživlja samo zdaj.
