(Socialno) omreženje. Kar fascinantno je, kako so nekateri mladi glasbeniki spretni tudi pri promociji na medmrežju, kar je še ena obsežna dejavnost zraven. Uroš Barič je priklopljen na vsa možna omrežja, piše blog in tudi sam izdeluje ter oblikuje spletne strani, za vsak projekt posebej. »Po mojem še ni nujno, da si prisoten povsod v medmrežju, je pa lahko zelo koristno. Pomemben je neposreden stik s poslušalci. Založbe in agencije te danes sicer promovirajo, veliko pa moraš postoriti sam: da dobiš koncerte, da izdaš ploščo,« pravi mladi kitarist. Nenehno se prek spleta izpopolnjuje na področju video in avdioprodukcije, editiranja, miksanja, oblikovanja spletnih strani, pa še kaj bi se našlo.
Snemalni studio. Vsa ta dodatna znanja se odlično zlijejo potem v domačem studiu, ki mu ga je pomagal zgraditi njegov oče. Je eden prvih pri nas, ki klasičnim glasbenikom ponujajo snemanje videa in avdia hkrati. »Žal zvočna zgoščenka ni več predmet poželenja kot še pred leti, smo v obdobju multimedije in youtuba in ljudje nimajo več časa za popolno koncentracijo. Zato lahko kratek videospot v promocijskem smislu naredi več kot celoten projekt zgoščenke,« je prepričan. Album Fernando Sor je v celoti njegovo delo, z oblikovanjem vred, le fotografije je prispevala Katarina Sadovski. Kar nekaj časa posveča tudi produkcijskemu delu za druge glasbenike, tudi iz tujine. »Za zdaj sem snemal samo klasično glasbo, trenutno imam v delu dve CD-produkciji – za škotskega kitarista Matthewa McAllistra in za svojega nekdanjega učitelja kitare v Trstu Marka Ferija.« Po sežanski glasbeni šoli je ob splošni gimnaziji obiskoval Glasbeno matico v Trstu in prav Feri je nanj ključno vplival. »Od njega sem dobil dve bistveni popotnici: dal mi je ogromno znanja in dal mi je motivacijo, to iskreno navdušenje nad glasbo,« pravi kitarist.
Kitara v različnih zvrsteh. Kitara je v drugih zvrsteh glasbe zelo priljubljena, v klasični glasbi pa se zdi kar nekoliko »deficitarna«, »tiha«. »Sam igram različne zvrsti in stile glasbe. Če si odprt tudi za druge smeri glasbe, boš imel kot dober kitarist vedno kaj početi.« Hodil je tudi na ure jazz kitare k Martinu Kelnerju, kjer se je seznanil z jazzom, bluesom, latinskoameriško in fingerstyle glasbo. V prvi vrsti pa ga vendarle zanima klasična glasba, vključno z baročno, njegov drugi inštrument na fakulteti je bila lutnja pri profesorju Lucianu Continiju. »Kitara je razmeroma tih inštrument, vendar je to mogoče nadoknaditi s kakovostnim ozvočenjem. Tako pride v poštev prav vsaka komorna zasedba s kitaro,« meni. »Klasična kitara ni prisotna v orkestru, ima pa manjše vloge v operah, recimo v Mozartovih, nekoliko več je je tudi v sodobni operi Wozzeck Albana Berga.
Baročni pridih. Literature za sodobno klasično kitaro ne primanjkuje, ne nazadnje se lahko uporabi celo literatura za lutnjo. »Pravzaprav ni potrebne nobene transkripcije, le tretja struna je za pol tona spuščena. Toda v tehničnem smislu je vse dostopno tudi na kitari, res pa je občutna razlika v tonu,« pripoveduje Barič. V okviru magistrske naloge je aranžiral in posnel dve manj znani baročni sonati Giovannija Zambonija, italijanskega lutnjarja iz 17. stoletja. Eno od teh, številka 6, bo kot prvo odigral na recitalu na ljubljanskem gradu.
Recital na gradu. Za Bachovo Fugo BWV 998 veliko ljudi misli, da je bila napisana za lutnjo, vendar jo je Bach napisal za lautenwerck, manjši inštrument s tipkami, podoben čembalu. »Bach mi je blizu, je pa v tehničnem smislu velik izziv za kitarista,« ocenjuje. Odigral bo tudi virtuozne variacije na Mozartovo temo Fernanda Sora in slovensko skladbo Alda Kumarja Oljke v snegu. Drugi del koncerta bo uvedla zahtevna sonata argentinskega skladatelja Manuela Marie Ponceja v novoromantičnem slogu, ki traja skoraj 20 minut, za razbremenitev pa bo sledila priredba irske ljudske Londonderry air, bolj poznane pod imenom Danny boy, ter razgibane plesne Balkanske miniature skladatelja Dušana Bogdanovića. »Tokrat nisem predstavil vseh stilov, ki jih sicer igram, sem pa sestavil razgiban klasičen program – od liričnih, poetičnih skladb, ki so mi blizu, do modernih, z efekti napolnjenih skladb.«
AirString in Svirel. AirString je duet, v katerem Barič igra s flavtistom Luko Železnikom, s katerim se je spoznal med študijem na Dunaju. Vsako leto pripravita nekaj koncertov doma in na tujem, pred tremi leti sta zmagala na mednarodnem tekmovanju Città di Gorizia v Čedadu. Eden od zanimivejših projektov je bil cikel koncertov Glasba za vino, poslušalci pa so ob izbranih skladbah pokušali izbrano vino. »Da v klasično glasbo pritegneš širši krog ljudi, je treba nekaj dodati, recimo koncert popestriti z anekdotami, zgodbami,« meni. Svirel pa je kvintet: trobenta, klarinet, harmonika, klasična kitara in kontrabas. »Sestav izvira iz narodno-zabavnih ansamblov, igramo pa vse zvrsti razen narodno-zabavne,« se smeje Barič. »Vsi smo klasično izobraženi glasbeniki, vendar hočemo v tej zasedbi ponuditi nekaj drugačnega kot sicer; veliko je jazza, latinskoameriške glasbe, skečev in glasbenega teatra. Ljudje se na teh koncertih dejansko nasmejejo.«