Priznati moram, da sem se med pripravo na pogovor prav zabaval, ko sem bil soočen s poplavo terminologije, s katero so poskušali opredeliti vašo glasbo. Osebno se mi zdi, da je kaj takega nemogoče, če ne izstopimo iz okvira vsakdanjih opisov. Ali je to razlog, da ste aktualni album poimenovali »zmeda« (Mess)?

Presenečen sem nad zanimivim stališčem do naslova albuma; na takšno razlago res nisem pomislil. Seveda, vsaj kar nas zadeva, ne obstaja niti prava niti napačna razlaga, zakaj smo ga tako naslovili. Rekel bi, da je aktualni album mnogo bolj direkten in organski, če ga primerjam s predhodnikom. Material zanj smo pripravili precej hitreje kot za WIXIW, pa že v tem primeru nismo bili ravno počasni. Ko smo se na koncu znašli pred kupom posnetkov, je prišlo do zanimive in sprva skoraj nerešljive situacije. Enostavno nismo znali sestaviti albuma v neko povezano končno celoto. Na srečo je Daniel Miller vztrajal in nas spodbujal vse do točke, ko smo v tej zmedi poiskali vezne člene med skladbami in jih uredili v zaporedje. Razlog za takšen naslov se je torej ponudil sam od sebe. Sicer pa je zmeda zelo subjektiven pojem: skozi enajst pesmi albuma namreč analiziramo svoje občutke na podobno subjektiven način – kar nekdo vidi kot zmedo, lahko komu drugemu predstavlja neopisljivo lepoto. Podobni občutki veljajo za našo glasbo.

Vaš zvok je kompleksen in pretežno hermetičen. Naslanja se na nepredvidljivost, zato ne preseneča, da pogosto spontano zavijete na stranpoti. Od kod ta potreba po izmuzljivosti? Je vezana na željo po eksperimentiranju ali gre za povsem običajen odblesk čustvene lestvice v določenem trenutku?

Pravzaprav je vse dokaj preprosto in sad naravnega procesa. Trudimo se »proizvajati« glasbo, ki jo radi poslušamo in je ne moremo slišati nikjer drugje. Kot vse v življenju se okusi z leti spreminjajo, dopolnjujejo ter prilagajajo času in prostoru – enako velja za našo glasbo. Zato vsak naš album odslikava točno določeno obdobje v naši karieri in prek tega ponuja arhiviran splet zvokov, nad katerim smo bili v izbranem trenutku navdušeni. Vsak naslednji korak nam predstavlja naravni odklon od prejšnjega, saj stopamo iz dneva v nov dan in tako dojemamo tudi umetniški razvoj. Zvoki, ki jih slišite v danem trenutku, so naše vodilo v želji, da bi jutri odkrili nekaj, česar še nismo našli.

Če se še nekoliko ustavimo pri pestri zvočni ponudbi in njenem oplemenitenju skozi vašo kariero: kako pristopite do realizacije novih zamisli? Ali najprej poiščete koncept projekta ali izhodiščne zvočne parametre?

Ne boste verjeli, ampak vse odločitve so posledica kratkega pogovora med Angusom in menoj, tik preden začnemo razmišljati o novem projektu. Navadno potrebujeva slabih deset minut. Sliši se nekaj podobnega kot: »Zadnje čase imam dovolj uporabe mikrofonov.« – »Jaz tudi.« In izhodišče je že postavljeno, saj sva ujela skupno frekvenco, ki naju – oziroma vse tri – vodi pri ustvarjanju glasbe. Raznovrstnost ni nekaj, kar bi razvijali z namenom, temveč se nahaja v nas. Ne verjamemo v napačne odločitve in nimamo zadržkov, saj ima vsak od nas drugačne slogovne prioritete. Zato je težko pričakovati, da bi kakšna domislica odpadla zgolj zato, ker naj po nekem čudaškem razmišljanju ne bi sodila v skladbo. Če gre za strast in občutke, ki kipijo iz tebe, ne obstaja teorija, ki bi ti jih preprečevala izraziti.

Vseeno omenjate, da gre za nasprotja med dvema avtorjema. Torej vsaj v osnovi obstaja trk kontrastov in razmislekov. Kako jih med samim procesom koordinirate in v končni fazi uskladite?

Res je, obstajajo nasprotja, a obstaja tudi privlačnost med njimi. Z Angusom naju kot po pravilu zanimajo diametralne rešitve, kar bogati najin kreativni odnos. Navadno gre prav za kombinacijo teh nasprotujočih si pogledov, ki osvetljujejo najbolj preproste elemente v vsaki izmed perspektiv in se združujejo v dvoglasje. Zato vedno skupaj sestavljava pesmi v celoto, saj je obema jasno, da ideje enega ne bi mogle zaživeti brez sodelovanja z idejami drugega.

Če se z današnje točke ozrete nazaj, kako razumete svoj glasbeni razvoj? Ali ga slišite kot evolucijo ali vmes lahko najdemo nekaj drobnih presledkov, ki so zahtevali nekaj korekcij v izhodiščni identiteti?

Nikdar se ne zatekamo k že najdenim rešitvam, da nam ne bi postalo preveč udobno – to bi zagotovo vplivalo na material, ki ga šele nameravamo zložiti. Kot sem že poudaril, smo do skrajnosti obsedeni z zvoki in pesmimi, ki jih svet še ni slišal, a zanje obstajajo vsi pogoji. Poskušamo odmisliti vse dražljaje, ki bi nas preusmerili v tem raziskovanju, in to velja zlasti za naš stari material. Do njega imamo korekten odnos, saj nas je oblikoval v določenem času. Bil je del našega procesa in ga kot takega tudi objektivno vrednotimo. Ne nazadnje nam je pomagal, da smo postali to, kar smo danes.

Koliko pa so na te spremembe in razvoj vplivale pogoste selitve od Los Angelesa in New Yorka do Berlina in nazaj?

Selitve so zgolj odraz našega instinkta, ki nas usmerja in s tem pripravi teren, da naše delo dobi svoj maksimalen izkoristek. To lahko pomeni, da se izselimo iz mesta, kjer stanuje nekdo, ki nam ni všeč, v mesto, kjer je najemnina stanovanja cenovno ugodna. Vzrok selitev je psihično in fizično ustvarjanje pogojev, ko smo čim manj obremenjeni z okolico in se lahko izključno posvetimo svojemu delu, to je ustvarjanju nove glasbe.

Vrniva se k vašemu aktualnemu albumu Mess. Večkrat ste omenili, da v vsem predstavlja nasprotje predhodniku. Je ta odklon sad zavestnih odločitev ali se je zgodil sam od sebe?

Predvsem je posledica dejstva, da smo se podrobneje seznanili z računalnikom kot kreativnim orodjem. Ob koncu seans za album WIXIW smo se namreč vendarle naučili, kako ga uporabljati in iz njega po hitrem postopku izvabiti zvoke, h katerim težimo. To nam je omogočilo, da so skladbe pridobile bolj organski zven.

Vzdušje na albumu se vsekakor spreminja, od pospešenih skladb v prvi polovici do nekoliko bolj umirjenih tonov proti koncu.

To je bila načrtna poteza, saj nismo hoteli imeti albuma, ki bi bil poln oscilacij in kjer bi vzdušje od skladbe do skladbe skakalo gor in dol, temveč bi se enakomerno spuščalo od vrhunca do spokoja. Podobno je v življenju – najprej te neka stvar zagrabi, in potem njen prijem začne počasi popuščati. Tako moraš na samem koncu že pomisliti, kaj je bilo tisto, kar te je za začetku zagrabilo.

Nekaj skladb je vseeno zelo agresivnih celo za Liars, kot smo vas poznali do tega trenutka. Ali hočete s tem poudariti duhovno opustošenje okoli vseh nas?

Izognili smo se vsakršnemu intelektualiziranju in se preprosto sneli z vajeti. Poleg tega so na dan privrele nekatere grde čustvene naplavine iz časa snemanja predhodnika. Te skladbe so bila naša terapija, metoda prvinskega klica, s katero smo se prečistili.

Neopazno ni šla mimo niti naslovnica. Koliko njena živopisna zmeda poudarja tisto, kar se dogaja na albumu?

Naše naslovnice nikdar niso živele mimo posnetkov. Albume smo vedno razumeli kot celoto in vse, kar vidite v likovnem delu, je odsev tistega, kar poskušamo povedati skozi glasbo. Šele tako zgodba zaživi kot celota.