Na območju AKC Metelkova je kar nekaj dvoran z balkoni, a najboljši je tisti v Menzi pri koritu. Nemara tudi zato, ker se je na njem možno najbolj vzravnati, pa tudi zaradi učinka, da, sploh če je poln, dvorana dobi pridih Haciende, slavnega kluba v Manchestru, kar obenem pomeni, da gre za zabavo višjih obratov. In prav tako je bilo v Menzi v petek, ko se je tamkaj odvil zaključni koncert Klubskega maratona, glasbenega natečaja, ki ga Radio Študent prireja od leta 2001.
Lahko bi se reklo, da gre za nadomestek ali nadaljevanje Novega rocka, prireditve, ki se je odvijala med letoma 1981 in 2000 in na kateri je nastopilo veliko zvenečih imen jugoslovanske alter rock glasbe. Po četrt stoletja delovanja je v kontekstu samostojne Slovenije enako možno reči za Klubski maraton. Skozenj so med drugim šli Melodrom, Koala Voice, Pantaloons, Moveknowledgement, Čao Portorož, če omenimo nekatere, ki so se vsaj približno uveljavili na osrednji alterrockovski sceni, medtem ko se je skupno v petindvajsetih letih zvrstilo prek sto petdeset imen.
Zastonj vstop in cede
Da je alternativna glasba imela v osemdesetih večji doseg, kot ga ima danes, priča zmogljivost prizorišč, saj Križanke, kjer se je nekoč odvijal Novi rock, zmorejo sprejeti vsaj dva tisoč, če ne tri tisoč ljudi ali približno desetkrat več, kot je prostornina Menze. Obenem so se za Novi rock prodajale vstopnice, medtem ko je bila petkova prireditev zastonj. Prav tako je vsak obiskovalec lahko dobil zastonjski cede. Pa vendar in kot že rečeno: tako parter kot balkon sta bila v petek praznično polna že ob 19. uri, ko se je na odru pojavila prva od šestih zasedb, ki so bile izbrane v finale. Januery, mariborsko-ljubljanska zasedba brez bobnarja, ki jo sestavljajo didžej oziroma upravitelj ritmičnih podlag ter drugih zvokov, baskitarist, električni kitarist in vokalistka. Če povzamemo uradno opredelitev, so »neo elektro soul«. Izvedli so sklop sanjavih, sublimnosti iščočih skladb srednje ali počasne hitrosti, v območju sodobnih dekliških sentimentov, in se v živo izkazali za zanimivejše kot na posnetkih. Trojica inštrumentalistov si mestoma privošči igranje na robu eksperimentalne glasbe, vendar niso težki in so ves čas vsaj malenkost plesni, medtem ko je pri vokalistki mogoče zaznati potenciale Anje Rupel iz alter dni. In imajo sledilce, s poudarkom na ženskem občinstvu, ki je pod odrom sleherno bolj izstopajočo potezo nagradila z izrazi odobravanja. Vprašanje je, kako se s takšno glasbo znajti v manj naklonjenih okoliščinah in za kaj več ali širšega, za kar niso brez potenciala, bi se morali domisliti kaj bolj prebojnega, če ne tudi manj udobnega.
Prazni koncerti zunaj Ljubljane
Drugi so na oder stopili Gregorov, kvintet iz Idrije v postavi bobni, dve električni kitari, baskitara in vokal, ter upravičili vlogo svojevrstnih favoritov. Posadka v vzponu, ki je prestara, da bi lahko računala na podporo vrstnikov iz šolskih klopi ali da bi jih v Ljubljano prišla podpret kolonija sokrajanov, čeravno je vsaj eden, Dušan Moravec, nekoč basist pri Kuzlah, bil na dogodku. In dejal: »Ja, po dolgem času spet bend iz Idrije. Nekaj časa jih sploh ni zanimalo priti do Ljubljane. Ne vem, zakaj. Igrali so doma zase.«
Nastop so začeli pred nekaj manj ljudmi kot Januery, vendar so končali zmagoslavno. Imajo malodane vse potrebno za spodoben rock oziroma postpunk ansambel; ravno prav metaliziran zvok, skladbe, besedila, pojavnega vokalista, tako posamično kot kolektivno držo, znajo igrati, imajo energijo, gotovost in odločnost. Zanimivo v toliko, ker je tudi ta zasedba, podobno kot Januery, sprva bila samostojen projekt (v tem primeru pevca), nakar je prek avdicij v Idriji, na poti do katere se je eden od kandidatov celo izgubil, nastal kompleten ansambel. »Hvala vsem, ki podpirate alter,« je nastop zaključil pevec. Na mestu. Študentska in mlada populacija obče je danes bližje Nedi Ukraden kot Joy Division in na koncertih v drugih mestih, kjer se je karavana Klubskega maratona pred ljubljanskim finalom ustavila, je bilo precej prazno. Resda ne povsod. Koper je bil poln.
Besedila na pamet
Za dodaten dvig razvnetosti je v nadaljevanju poskrbela tržaška zasedba Falesia, sestavljena iz mladih zamejskih in italijanskih glasbenikov z enakim naborom inštrumentov kot Gregorov. Igrajo »screamo«, žanr, ki ga sestavljata besedi »scream« in »emo«, kar je lahko samo po sebi opisno. Ansambel z generacijskim sledbeništvom, ki je pod odrom priredilo zabavo, kakršne dolgo ni bilo videti, saj niso izostali niti vzpenjanja na oder in skakanje nazaj v občinstvo. Polnokrven dogodek, ki ga je slovenščine vešč basist popestril z izjavo: »Povsod, kamor pridemo, slišimo: 'Trst je naš.' Žal ni. Ker če bi bil, bi bilo tam tako, kot je danes tukaj. Pa ni. Tam ni nič. Smrt fašizmu.«
Četrti po vrsti so nastopili MRK, najbolj mednarodna zasedba večera, ki jo je zbral mladi obalni bobnar Gaj Bostič, študent džeza na konservatoriju na Dunaju, in ki jo sestavljajo baskitara, električna kitara, sintetizator zvoka, trobenta in saksofon. Vešči inštrumentov, da bi lahko igrali na palubi sleherne jahte, ter razigrani in sproščeni so MRK z džezi-funk inštrumentali vsaj ohranili, če ne nadgradili rajanja v dvorani. Med drugim so najbolj prepričali Matijo Praznika, enega redkih staroborcev Radia Študent, ki so se prireditve udeležili. »Značilnost letošnje prireditve je bila, da je bilo v občinstvu manj ljudi iz okolja Radia Študent in zaznavno več zunaj tega kroga kot prejšnja leta,« je dogodek ocenila Nina Zajc, glasbena urednica Radia Študent, in med drugim povedala, da se je na natečaj prijavilo 91 imen. Kar se zdi veliko.
Še dve točki sta se zgodili. Najprej ljubljanski trio lars from norway, ki so prevzeli servisiranje energije, ki so jo sprožili Tržačani, in dali misliti, da so ta hip najbolj vroča mlada ljubljanska zasedba, z izvrstno bobnarko, ki tudi poje. Igrajo »shoegaze« žanr, torej glasbo, polno odmeva in kitarske efektiranosti, zavoljo česar je bilo še težje razumeti besedila kot pri drugih, vendar občinstva to ni motilo, da se ne bi predalo njihovi vibraciji. Izvozno. In večer so zaokrožili Cottage, celjski trap trio, katerega izvajanje vokalizacij prek avtotune efekta se laiku lahko zdi nič posebnega, vendar je obenem težko spregledati, da je občinstvo v prvih vrstah znalo njihova besedila na pamet. Torej jim nekaj pomenijo. Dobra prireditev, ki jo je krasila energija, kakršno zmorejo samo mlajši državljani.
