Jani Kovačič: Ugotovili smo, da lahko dvakrat na leto nastopimo na istem mestu, če imamo tudi skupni program. Vendar pa smo naredili tudi nove komade. Druženje smo zastavili na precej konvencionalnih rock rifih, ki jih potem razvijamo v neko svojo štorijo, ki je kolikor toliko aktualna.
No, v Ani Pupedan so dobri pevci.Jani Kovačič: Multiinštrumentalisti. Kar koli jim daš v roke, zveni.
Marko Doles: Dejansko smo bili klapa, ki je dojela, da lahko pijemo zastonj, če zapojemo v gostilni. To je stara zgodba še iz mladih dni. Izpred 20 let. Predvsem s kitaristom (Skokom, op.p.) in še dvema prijateljema smo tako krožili. Naročiš liter črnega, hkrati se pa začneš zafrkavati s komadi tipa Pri farni cerkvici. In potem ti ni treba plačati. To je samo eden izmed elementov, ki smo jih prinesli v Ano Pupedan že na samem začetku.
Morda je takšnega petja dandanes celo več po gostilnah kot pa na sceni, kjer je ansamblov, ki bi znali peti večglasno, dejansko malo.Marko Doles: Ja, mogoče res. V vsakem primeru se ni končevalo z enim litrom.
Jani Kovačič: Da, to je staro izročilo, ki je vaškim fantom jasno. Natančno se ve, kaj pomeni, ko eden reče, da bo pel naprej, drugi, da bo nazaj, tretji pa, da bo pel spodaj.
Kako pa ste se pevsko ujeli z Janijem?Marko Doles: Ko smo zaigrali skupaj, smo najprej uživali in se potem tudi posneli, ampak ko slišiš posnetek, vidiš, da je to eno samo fušanje. Vendar pa je to pač tak koncept. Prve tri koncerte smo odigrali malodane brez vaje in dogajali so se debakli. Sprva je večino repertoarja pel Jani, zdaj pa tudi naš pevec Simon poje vedno več komadov. Če se lahko z dobrim tekstom poistoveti en pevec, se lahko tudi drugi, če je tekst pač dovolj dober.
Jani Kovačič: Važen je »drive«. Kar izvajamo, imenujemo pub folk rock. Jezilo me je, da igramo samo stare komade. Težave so drugačne, zato smo naredili kakih 30 komadov o novih težavah.
Če prav razumem, ne igrate niti starih pesmi Janija Kovačiča niti Ane Pupedan.Marko Doles: Načeloma igramo nove komade.
Jani Kovačič: In vsi šizijo. Njim težijo, naj igrajo svoje, meni pa: »Daj, zaigraj Delam!« Moram reči, da prvič igram električno kitaro v bendu in fantje so potrebovali okoli pol leta, da so me približno kultivirali. Skok, njihov kitarist, je izgubljal živce: »Ali ne slišiš?! Potem jo pa že uglasi!«
Naj izkoristim priložnost za vprašanje, koga je Jani Kovačič povzemal, ko je oblikoval svoj način petja.Jani Kovačič: Najprej je bil to Rus Vladimir Visocki. Toma Waitsa, s katerim me primerjajo, sem spoznal zelo pozno. Vplivna je bila tudi Edith Piaf, ki je zmogla s svojo predanostjo v petju profani besedi dati pomen. Hreščeč glas sem pa iznašel tudi, ko sem igral na ulicah po Evropi. Na ulici pač iščeš lego, ki je najglasnejša, ki nese najdlje in v kateri lahko poješ dolgo. In se je poznalo. In ko pojem s pupedanci harmonije, mi fantje pravijo, naj izklopim turbo. Moj hreščeči glas je prepoln stranskih alikvotov, ki znajo biti moteči.
Starca ste torej malce pošolali, pravi sam. S čim ste šli združevat Kovačičev glas? Bolj z ljudskim akustičnim izročilom Ante Upedanten Banda ali bolj z električnim rockerskim izročilom Ane Pupedan?Marko Doles: V osnovi bolj z Ano Pupedan, čeprav ima Jani komade iz časov francoske revolucije, pa italijanske ali sicilijanske v žanru tarantele, tako da se stvari prepletajo. Važno je, da ni dolgčas – in predvsem se izogibamo anglosaksonski glasbi, ki je v popularni glasbi najmodernejša.
Jani Kovačič: Začeli smo iz Ane Pupedan, ker tudi oni v svoji ljudski verziji, se pravi skozi Ante Upedanten, nimajo toliko svobode kot v Ani. V Ante Upedanten izkoriščajo svojo spretnost in talent, da zmorejo odigrati kateri koli komad, v Ani Pupedan pa si prizadevajo za nekaj več. Nedavno sem razglasil, da so dejansko nova folklorna glasba. Ljudsko glasbo je namreč vedno krasilo to, da je na lokalni način govorila globalne zadeve.
Jani, mar niste bili vi predpunkovski hipi?Jani Kovačič: Moja generacija (letnik 1953, op. p.) po mojem mnenju predvsem veliko dolguje džezu.
In to džezu, ki ga izgovarjate z ozkim in ne širokim e, če prav slišim.Jani Kovačič: Seveda. Džézu – z ozkim e. O tem sem se nekoč pogovarjal z mojstrom Adamičem, ki mi je rekel, da je džez, ki ga izgovoriš s širokim e, izumetničeno ameriški, da pa je ta z ozkim e pravilnejši, ker je to glasba, ki jo igramo mi oziroma so jo tedaj igrali on in njegova generacija. Moja generacija je vseeno tudi dedič šestdesetih let, ko je bila vsaka plošča nova in drugačna. Potem so začeli bendi posnemati sebe. Če poslušaš skupino The Queen skozi čas, ugotoviš, da so po prvi plošči posnemali sebe. Mi smo pa vseeno malce nadaljevali to izročilo iskanja novega. Moram reči, da mi je bil tudi punk rock preozek, in še vedno menim, da je najboljši način za izražanje urbanih dilem džez.
Za občinstvo bi dejal, da se je z leti spremenilo. Da nima več tolerance do eksperimentov, kakršno je morda premoglo nekoč.Jani Kovačič: Ljudje dejansko niso več radovedni. Postali so konservativni. In to mladina, kar je najbolj presenetljivo. To vidim pri svojih učencih, ko jih vprašam, kaj jih pesti. »Nimam težav. Meni je v redu,« pravijo. Danes se moraš reciklirati, če hočeš uspeti. Ne iskati novega.
Se je temu včasih reklo progresivno?Marko Doles: Da, menda.
Bi se lahko vaši kombinaciji reklo enako?Marko Doles: Nisem prepričan, da je to najboljše. Težko je reči, kako kdo dojema te žanre. Napišeš progresivni rock, pa se bo oglasil nekdo, ki se bo razburjal: »Kakšen progresivni rock!? Saj ne znajo igrati. Kakšni so to progresivci!?« Če hočeš biti progresiven, moraš biti našpičen do konca.
Jani Kovačič: Ves čas imaš zagato, ali nekaj nekomu drugemu res predstavlja, kar sam misliš, da mu predstavlja.
V tem pogledu se mi zdi sploh zanimiva vaša zgodba z Ante Upedanten Bando, frakcijo matičnega benda, ki igra ljudsko glasbo. Nenehno imam občutek, da ste občinstvu, ki si nikoli ne bi upalo prisluhniti narodno-zabavni ali pač ljudski glasbi, dali natančno to in prebudili nekaj spečega v njem.Marko Doles: Saj so nas tudi pljuvali zaradi tega. Jaša Kacin je napisal, da smo sestavili vse skupaj in da smo eno sranje, pa ni bil edini. Vendar se je o nas pisalo. O 2227 dve vrstici, o nas cel odstavek. Da se je človek že vprašal, kaj imajo sploh toliko pisati, če smo pa zgolj en kmečki bend iz Pivke; še posebno se mi je v spomin vtisnila označba, da smo »lahko pitna mešanica za zadetek brez muk«. Takrat so mogoče te kritike na nas delovale porazno, so nam pa na neki način dale polet, da smo postali boljši bend. Toda zdaj, z distance, nas branje starih člankov in kritik neizmerno zabava. Poudariti je tudi treba, da je Ante Upedanten mlajši brat Ane Pupedan, ki je nastal dve leti po njenem nastanku, predvsem zaradi tega, ker takrat tako na radiu kot televiziji praktično nisi mogel nastopati v živo. Bil je čas play backa, mi pa smo prinesli naše razsute akustične inštrumente in poskušali čim bolj »ružiti«. Ko je Ante Upedanten postal preveč popularen, smo ga dali na stranski tir; nikoli namreč nismo pili iz keliha mainstreama.