Nove zvočne možnosti

Šalamon je klasično izobražen kitarist, kar zadeva jazz, pa je samouk. Ne glede na to ga je leta 2008 ameriška revija Guitar Player uvrstila med deset najbolj vročih novih svetovnih kitaristov, kritiki so ga postavili ob bok kitarskim genijem Kurtu Rosenwinklu, Benu Monderju in Adamu Rogersu, v The Penguin Jazz Guide – The History of the Music in the 1001 Best Albums pa je omenjen njegov album Ornethology - kot edinega Slovenca. Za doktorat iz področja književnosti, svoje druge ljubezni, je raziskoval v New Yorku, tamkajšnje bivanje pa je izkoristil za jazzovska znanja in izkušnje; mojstril se je recimo pri Johnu Scofieldu. V New York se vedno znova vrača.

Seveda je New York super mesto, toda tam je težko preživeti. Če bi hotel živeti tako lagodno, kot živim tukaj, bi potreboval dosti denarja, s takšno glasbo pa bi ga zelo težko zaslužil. Najemnine so do 2000 dolarjev na mesec, ali pa potem živiš v kakšni luknji v Brooklynu za 800 dolarjev. Ko sem bil mlajši, mi je bilo vse to še zanimivo, zdaj bi pa toplo stanovanje težko zamenjal za newyorško sceno samo zato, da bi bil tam fizično prisoten in bi igral jazz. Ne nazadnje vsi glasbeniki iz Amerike koncertirajo v Evropi, kajti Evropa je tisti prostor, kjer tako ameriški kot evropski glasbeniki v resnici služijo denar. Če vsi hodijo sem, nima smisla biti tam, se pa tja vračam, vzdržujem stike z glasbeniki. To mesto te napolni z neko posebno energijo in ti daje zalet. To poletje bom spet preživel v New Yorku, kjer bom imel nekaj koncertov, med drugim bova snemala duet z bobnarjem Tyshawnom Soreyjem. S Soreyjem sva imela prvo skupno turnejo leta 2005 ravno po Sloveniji, ta hip je eden najboljših bobnarjev na svetu.

Moja muzika je zelo ritmična, bobnar pa je tisto gonilo, motor, ki mora »pumpati« tempo od zadaj. Zato vedno izbiram najboljše bobnarje na svetu. Druge dele izpišem, recimo za saksofon ali kitaro, bobnarji pa so sami največji mojstri ritma. Če imaš dobrega bobnarja, bo načeloma sam vedel, kako nekaj najbolje izpeljati.

Moje kompozicije vključujejo veliko izpisanih delov, pri improvizacijah pa puščam, da se zgodi kar koli; teme so podobne, nikoli iste, ker bo bobnar vsakič igral malce drugače, glasba pa se seveda od koncerta do koncerta razvija. Če imaš v zasedbi vrhunske glasbenike, je edino pametno, da pustiš, da se tudi sami izrazijo.

Gre za koncertne posnetke s Paulom McCandlessom, legendo jazza, tudi članom zasedbe Oregon, ki se bliža 68. letu, a je v izjemni formi, ter Robertom Danijem, mojim stalnim bobnarjem v zadnjih letih. S to zasedbo smo bili predlani in lani na turneji in smo posneli kar nekaj materiala, iz česar je zdaj nastal cede Little River in že prejel odlične recenzije v Veliki Britaniji, ZDA in Sloveniji. Sem pa vesel, da bomo skupaj ponovno na turneji oktobra letos, koncerti za Švico in Nemčijo so že potrjeni.

Vedno povabim bobnarja in kakšnega pihalca ali pa violinista. Iščem neke zvokovne zanimivosti, kitara ima v tej zasedbi neko čisto drugo funkcijo, ker ni basa. Pravzaprav niti ne iščem poti, da bi bas s čim nadomestil; logistično gre za format tria, zvočna slika pa je že sama po sebi zanimiva. Ko skladam za to zasedbo, se odpirajo druge zvočne možnosti: ne delaš na »groovih«, kjer basist pelje glasbo, ampak iščeš druge poti. S kontrabasisti sem v preteklosti veliko delal, posnel sem vsaj deset cedejev, pa se je potem to razmerje izpelo. Trenutno iščem drugje, da mi ni dolgčas. Vmes sem se poskusil s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije in rezultat je izjemen cede Orchestrology, ki je v tujini prejel odlične kritike, mnoge mednarodne jazz publikacije so ga uvrstile med najboljših 10 plošč leta 2014.

Razmišljam o sekstetu in že pišem kompozicije za mednarodni sekstet, ki se bo verjetno prvič predstavil na jazz festivalu Ljubljana 2016. Tudi z Bassless Triom, v katerega vabim različne glasbenike, zdaj delam že kakšnih sedem let in se mi zdi, da gre tudi ta zasedba počasi h koncu. Prva turneja je bila leta 2008 z ameriškim saksofonistom Timom Bernejem in bobnarjem Tomom Raineyjem. Posnel sem tri cedeje, še eden v tem bassless formatu izide proti koncu leta – z angleškim saksofonistom Julianom Arguellesom in ameriškim bobnarjem Johnom Hollenbeckom.

Pri nas učimo kitaro, bas kitaro in bobne. Smo majhen kolektiv, učimo pa vse – od jazza, klasike, rocka, metala. Načeloma prihajajo k nam tisti, ki nočejo igrati klasične glasbe, medtem ko smo mi pri zvrsteh zelo odprti. Naš glavni cilj je, da se nekdo naučiti igrati inštrument. Želimo imeti učencem prijazno glasbeno šolo, ne glede na to, koliko so stari. Ne dušimo jih z nekim obveznim sistemom, ki bi mu bilo treba strogo slediti, ampak nas zanimajo druge stvari, recimo koliko določen učenec napreduje. Sam seveda pišem vse kompozicije v notah, ampak pri nas note niso obvezne in znanje branja not ni pogoj, da lahko nekdo igra kitaro oziroma se uči igrati. Morda se klasični glasbeniki z mano ne strinjajo, ampak pogledi so različni in prav je tako. Tudi Jimi Hendrix ni poznal not, ne poznata jih ne Slash od Guns N' Roses ne Vlatko Stefanovski, pa so to velikani glasbe. Za note je vedno čas, da se jih človek nauči.