Nočem biti suženj enega glasbila

Mito je miren kraj, uro stran od Tokia. Na voljo smo imeli vse, kar nas je zanimalo. Zbirali smo se v dobro založenih ploščarnah, kupovali plošče, sledili modi. Na mali boben sem igral že v šolskih godbah na pihala, ki imajo na Japonskem bogato tradicijo. V srednji šoli pa sem začel igrati v rock bendih, ki so bili naša glasbena šola. Zapletlo se je, ko sem začel razmišljati o tem, da bi se glasbi v življenju zares posvetil in da ne grem študirat na univerzo. Starša sta bila odločno proti. Mito je konservativno mesto, povrhu vsega je desničarsko. Ko se je Japonska v 19. stoletju izvijala iz fevdalne ureditve, so se znani vojščaki iz Mita temu uprli. Predstavljajte si torej, kako je v takem mestu igrati rock. Imel sem probleme v šoli, doma, s sosedi. Mito danes podpira umetnost. Toda v lepem kulturnem centru ne more igrati noben domači glasbenik.

Ena od možnosti za glasbeno šolanje je bil Tokio. Odločil sem se za študij jazza v Ameriki. Zbral sem polovico denarja za šolnino, drugo polovico je dal, kljub pomislekom, oče. Zaupal mi je. Če greš pri nas študirat glasbo v ZDA, ti vsak že vnaprej odreče možnost, da boš postal dovolj dober pri igranju zahodne glasbe. To izhaja iz naše stare travme pri sprejemanju vplivov zahodne kulture, predvsem ameriške. Japonska se bolj spogleduje z Evropo, kot si mislite. Ko se je soočila z razvito tehnologijo, znanostjo, matematiko, so se vsi zbali. Gojimo ta občutek kulturne manjvrednosti. Ameriško zavzetje Japonske po drugi svetovni vojni je bila druga družbena travma.

To je zmerom odvisno od posameznika. Lahko študiraš klasično glasbo ali jazz do konca življenja, pa boš še vedno živel s tem strahom. Spoznal sem kolege, ki so tako spoštovali tradicijo, naj je šlo za bebop ali klasično glasbo, da niso niti malo podvomili o njej. Spreminjanje tradicije je japonski družbeni tabu. Številni japonski glasbeniki v ZDA so postali izvrstni posnemovalci. Rad imam jazz, toda njegovo razumevanje moram vnesti v lastno izkustvo. Do tega sem se dokopal šele po selitvi v New York leta 1991. V tem mestu preživiš, če imaš nekaj, česar drugi nimajo. Moja prednost je bila ta, da sem imel rad različne glasbene sloge, zato sem jih raziskoval in osmislil. Kakor ritem, ki je moje področje. Do občutenja ritma vodijo številne poti – v Aziji, Evropi, Južni Ameriki, Afriki, na Bližnjem vzhodu. Njegove ljudske življenjske kroge in čustva moraš spoznati, jih prevesti v svojo govorico ter zadihati z njimi. Z bebopom je podobno. Moj problem z glasbenimi šolami nasploh, sam sem študiral na Berkleeju, je ta, da se posvečajo le tehničnim vidikom.

Leta 1981. Študiral sem jazzovske bobne, ki jih še zmerom igram na polovici špilov. Poseben tolkalski komplet, ki sem ga izdelal, pa je odraz življenja v New Yorku. Skladatelji niso potrebovali standardnih bobnov, niso pa mogli uporabiti klasičnih tolkalcev, ker ne znajo improvizirati. Začel sem nabirati in izdelovati svoj komplet, ki sem mu začel dodajati azijska tolkala. Prvič v življenju so me začela zares zanimati.

Tako je. Zabavno je, ko se sprašuješ, kaj imaš v primerjavi z drugimi, in prva stvar je fizično glasbilo. Kompletu nisem dodajal samo japonskih tolkal, oblikoval sem ga postopoma, in glasbenikom je bil všeč, ker ni tako težak kot bobni. Sem prilagodljiv, saj se s skladatelji vedno pogovarjam glede instrumentacije in želenih učinkov. Nočem biti suženj enega glasbila.

Je kar priročen, če na glasbene izobraževalne ustanove gledaš kot na kraj, kjer lahko pridobiš številne informacije. Imaš dostop do arhivov, studia, filmskega arhiva, naučiš se nekaj o glasbenem poslu. Navsezadnje prideš do ključnega vprašanja, kako v družbi preživeti kot glasbenik. Vsak glasbenik ima pred seboj izbiro. Greš v šolo, diplomiraš, morda magistriraš ali doktoriraš, dobiš možnost poučevanja ali pisanja knjige o glasbi, učbenika ali pa se posvetiš snemalni produkciji. To učijo. Ne naučijo pa jazzovskega glasbenika, da dobro igra. Učijo ga prilagajanja in preživetja v družbi. To sem spoznal v prvem letu študija, ko sem bil razočaran nad profesorji. Nagonsko sem vedel, da tega nočem. Berklee je danes ogromen, nabit z informacijami, poln študentov. In politično korekten. Na oddelek za petje so vpisali toliko deklet, da jih je prvič v zgodovini več kot kitaristov.

Med študijem, ki ga nisem končal, sem spoznal ogromno prijateljev iz vsega sveta. Med njimi je bil dober prijatelj, pianist iz Kolumbije. Po dveh letih Berkleeja sem se odpravil v Južno Ameriko. Sanjal sem o Braziliji, toda prijatelj me je prepričal, naj prej obiščem Kolumbijo. Tam sem ostal. Malokdo ve, kako glasbena dežela je Kolumbija, kakšna mešanica enakovrednih vplivov evropske, afriške, indijanske dediščine je v njej. V Braziliji in na Kubi prevladuje afriški element. V Kolumbiji so ritmi bolj mehki in elegantni. Učil sem se pri lokalnih tolkalskih mojstrih, vsaka vas je imela svoj posebni ritem. Vse te sestavine sem moral prikrojiti svojim bobnom. V bendih igrajo izjemni lokalni bobnarji, ki niso ne ljudski ne jazzovski bobnarji, igrajo na zabavah za prekupčevalce z drogami, v lokalih, na televiziji. Takrat je deloval še fantastičen orkester Lucha Bermudeza, ki je igral jazz s kolumbijskimi primesmi.

Odločen sem bil, da pridem sem. Moj načrt je bil, da dva meseca iščem špile in skušam preživeti kot glasbenik. Če ne bi šlo, bi šel pomivat posodo ali kaj drugega. Med bivanjem v Bostonu me New York sploh ni privlačil. Morda me je bilo strah. Po Kolumbiji sem živel od glasbe v Miamiju, sledil sem Kolumbijcem. Prva migrantska postaja je Miami.

Hm, s čudnim zanimanjem. Eni so me sovražili, ker sem jim odžiral posel. V Kolumbiji sem bil nelegalno štiri leta. Vsako jutro je pred pisarno glasbenega sindikata čakalo na službo na stotine glasbenikov. Sindikat je deloval kot mafija, obvladovali so vse, od televizije, filma in radia do studiev, pisarna je plačevala honorarje in sklepala posle. Službe sem dobival zato, ker znam igrati po notah. Si predstavljate, bobnar, ki čita note!

Je. Je smrdljiva luknja, kakovost življenja je zanič in zato to mesto sovražim. Kar zadeva glasbo, učenje glasbe, navdih, je pa, ah, preprosto neverjeten. Vsak dan me navdušujejo mladi glasbeniki. Seveda ne vsi. Zadnjič sem imel z nekaj mlajšimi navaden session. Po takih srečanjih si rečem: zato sem v tem mestu. Problem vidim v tem, da vse počiva na zanimivih enkratnih projektih, kar duši razvoj glasbe. Glasbeniki odigrajo en nastop po notah in presedlajo na drugega. Nimajo časa za razvoj idej. Marco Cappelli in Michael Athias ravnata drugače, z Michaelom redno muzicirava deset let. Vsak glasbenik ima morda dva, tri daljše projekte ali skupine, ostalo so enkratne reči, ki so ali niso podprte s štipendijo, dotacijo, kar običajno pomeni boljše plačilo kot na klubskem špilu. Skladbe naštudiraš na dveh vajah, morda jih dobro odigraš in nato – adijo.

Nikoli.

Kje pa. Poznate staro zgodbo bobnarja Roya Haynesa, ki je želel na Japonsko s svojim japonskim basistom? Rekli so mu: hočemo črnskega basista. Ta stara mentaliteta o zanič japonskih jazzovskih glasbenikih še vedno prevladuje.