Slavc Colnarič, bobnar skupine Pankrti: Nisem tehničar, imam pa energijo

Da. Petnajst minut mi je bilo zanimivo, potem sem se pa naveličal, ker je človek igral eno in isto. Hočem glasbo!

Harmoniko sem igral in vadil celo osemletko. Kakšnih šest razredov glasbene šole sem naredil.

Hvala bogu ne, ker je ne znam niti vzeti več iz kovčka.

Bogo Pretnar je bil nekoč Šiškar, potem se je pa preselil v Moste. In on je bil prvi bobnar Pankrtov, vendar je rekel Perčiju, da bi raje igral kitaro, ker je kitarist. Perči mu je pa dejal, da lahko, če priskrbi bobnarja. Obrnil se je name, mi povedal za bend in omenil, da gre za punk, ki ga, razen Sex Pistolsov, ne on ne jaz niti nisva najbolje poznala – in mi niti ni bilo jasno, zakaj se je na punk koncertih toliko pljuvalo izvajalce. In tako sem postal bobnar jaz. Ker je Bogo želel igrati kitaro.

1956.

Sem. Moj prvi nastop se je dejansko zgodil s skupino Večnost. To je bilo še pred vojsko, v kateri sem potem igral v vojaški zasedbi, in lahko bi rekel, da sem se v tistem letu služenja vojaškega roka naučil kar precej bobnati. Dejansko sem pa do Pankrtov bolj ali manj igral sam, doma na podstrešju. Mama mi je kupila bobne, na veliko ogorčenje očeta. Češ da sem itak zanič v šoli, zdaj bom pa še slabši. Ko sem bil star 17 let, so me vrgli iz šole.

Hm, več jih je bilo.

Če bi se hvalil, bi dejal, da sem bil upornik, čeprav niti nisem dobro vedel, kaj naj bi to pomenilo. Hodil sem na izrazito fantovsko šolo. V drugem letniku Iskrine poklicne šole je bilo tako, da smo imeli v razredu samo eno punco, s katero nisem spregovoril celo leto, ker sem mislil, da sem povsem brez šans, če imam občutek, da nimam šans, se pa ne grebem. Potem sem jo pa v drugem letniku vprašal, če bi šla v kino in je rekla, da ja.

Ne. Se pa spomnim, da nisva spolno občevala.

Pri trinajstih. V Šiški smo imeli neko Dragico, ki nas je nekaj najprej naučila masturbirati, potem pa tudi dejanskih odnosov. Živel sem tam, kjer je tovarna Lek; to, kar so danes hiše, so bila pa včasih polja. Vas. Raj. Tam so bile tudi neke tri velike skopane jame, kjer smo se igrali. In v eno od njih me je zvlekla Dragica. Hvala, Dragica.

Komad, ki mi je vzel nedolžnost in me v trenutku spremenil v rockerja, je American Woman od The Guess Who. Drugi komad pa Black Night od Deep Purple. Pri dvanajstih je bilo to. Do 15. leta sem bil totalni purplovec, potem pa so prišli Led Zeppelin. Od novodobnih bendov so mi pa všeč Red Hot Chili Peppers.

Pridem torej na prvo vajo in takrat je bil za bobni nek jazzerski bobnar, z bobni gretsch. Znal je neke veščine, ki jih sam še zdaj ne obvladam, ni pa držal ritma. Čudil sem se, kaj sploh počne tam. Fasciniral me je Pero, ki se je na vaji metal po tleh in se sploh vedel deviantno, da sem se spraševal, če nima božjasti. Malo konservativen sem bil in nisem pričakoval tako skrajnega obnašanja. »Kaj je to za en čudak in energetik?!« sem se spraševal. Obenem mi je bilo pa všeč, da so tipi igrali. Sam pač nisem imel benda.

Vem, da je imel neki komad s tekstom: »Kje si bil, ko smo hotel sleč pižame, pa ne da si se bal pokazat svoje rane?« Pa imeli smo priredbo Jean Genie od Bowieja, ki je imela v Perotovi priredbi naslov Porno projektor. Na tisti vaji me je torej Pero vprašal, če bi znal kaj odbobnati in odgovoril sem, da ja. Sedel sem za komplet ter začel mlatiti po tistih gretsch bobnih, da se je jazzer zgrozil, kaj počnem z njimi, ker je mislil, da mu jih bom razbil, Pero pa je rekel samo: »Pizda, zdej smo pa bend postal!« Tega ne bom pozabil nikoli.

Koncert na moščanski gimnaziji je bil skoraj 14 dni kasneje.

S Pankrti nikdar. Dokler sem igral harmoniko, sem pred vsakim nastopom mislil, da se bom od treme posral, s Pankrti pa nikoli. Tudi na prvem koncertu, torej tistem pred služenjem JLA, nisem imel treme, niti pred tremi leti na Beer Festu, ko smo igrali pred 140.000 ljudmi.

Zase mislim, da znam bobnati samo Pankrte.

Ko smo nedavno igrali v Mariboru unplugged koncert, je bil na koncertu neki Avstrijec z ženo, ki mi je dejal, da ga spominjam na Charlieja Wattsa od Stonesov. Ko je z nami igral Ivan Kralj, mi je pa dejal, da ga spominjam na bobnarja Ramonesov. Sam ne znam obilo ritmov. Nisem tehničar. Premorem predvsem energijo.

Če sam sebe slišim, vem, da bom dobro igral. Če se zaradi tehničnih težav ne slišim, maham brez smisla. Da lahko ocenim, kako igramo, se moramo torej najprej slišati, če se slišimo, pa itak vedno igramo dobro.

O, to pa mislim, da znam dobro voziti. Začutim publiko. Vem, kdaj moram začeti dvigovati komad ali ga spustiti. V ta svoj občutek zelo verjamem. Mislim, da sem soliden dirigent.

Ne vem, zakaj so didžeji dobri. Verjetno imajo dober smisel za feedback publike. Ne razumem tega, verjamem pa, da je nekaj na tem, kajti če 10.000 ljudi pade v ekstazo, nekaj mora biti na vsem skupaj. Menda ni 10.000 ljudi neumnih, kot bi Štuhec, če se dotaknem politike, rad zamenjal volilno telo DeSUS, češ da so neumni. Sam menim, da če nečesa ne razumeš, še ni nujno, da je narobe. Ne moreš menjati človeka, če ni po tvoji meri. Sam poskušam to razumeti.

Raje povem, katerih ne morem. Na vaji nikoli ne igramo Osmi dan in Bandiera Rossa, ker mi gre zraven na kozlanje, na koncertih pa seveda jih igramo, ker je na njih največji odziv. Če bi se dalo, jih sam sploh ne bi igral, vendar jih pač moraš. To je tako kot takrat, ko sem šel na Davida Bowieja v Ljubljani, torej tipa, ki bi mu malodane »dal«, on pa ni odigral Jean Genie. Igral je samo novo ploščo. Čeprav je narod hotel stare komade. Tega ne moreš početi, ljudem moraš dati to, po kar so prišli. Sam sem bil prav užaljen. Enkrat je prišel v kraj, kjer sem doma, ni pa odigral nič od hitov, zaradi katerih sem prišel.

Absolutno tisti na Beer Festu pred 140.000 ljudmi. Ta koncert zagotovo šteje med pomembnejše, sicer se je pa težko odločiti. Spomnim se koncerta v Zagrebu, na katerem je bil Johnny Štulić in še devet ljudi. Štulić je bil itak na vseh naših koncertih v Zagrebu in naš velik fen. Razmetaval se je pod odrom. Tisti koncert smo odigrali izjemno. Za deset ljudi. Z bisi vred. V nulo. Dušo smo dali na tistem koncertu. In to res znamo.