Poet in frontman tria Gregor Kosi strelja ostra in bridka sporočila. V uvodni fazi zasedbe je upesnil izkušnje (v. d.) direktorja mariborskega zavoda Pekarna magdalenske mreže, kar je bil med letoma 2007 in 2011. Podstat za aktualno, drugo ploščo pa je (bila) še ena ponesrečena izkušnja, tokrat delo v županskem kabinetu Andreja Fištravca. Podprt z neomajnim godbeniškim tankom preostalih dveh soborcev – bobnarja Jureta Lavrina poznamo iz skupin We Can’t Sleep At Night in Vortex Magnolia, basista Marka Širca iz Coma Stereo in njune soudeležbe v zasedbi Napravi mi dete – je po krajši menopavzi Nine Bulatovix spet zmlel in izbruhal krvavečo ujetost v gosto meglo praznih besed, obljub in puhlic postvstajniškega časa.
Besede so igle, s katerimi pričvrstimo misli, je zapisal Victor Hugo. V primeru Nine Bulatovix te zbadajo in pribijajo v kombinaciji brechtovskega angažmaja govorjene besede s postpunkovskim nabojem hreščečega basa in ritmično razgibanih bobnov. Brecht in postpunk (bo)sta vedno šla skupaj, česar se trojka dobro zaveda. Naslov ene izmed enajstih skladb na novi plošči je prav Brecht, ki pa ni (samo) poklon temu velikemu borcu in umetniku, ampak opomin, da zgodovino ponavljamo ljudje. Preplet Brechtovih Hval dialektike in učenja je tudi ključna skladba albuma Jate. V njej sta zaobjeta oba glasbena pola te prečiščene in dovršene plošče. Začne se nabrito in udarno, kar odlikuje še pesmi AA, V okove, Psihiatrija in Topla voda. Po srčiki njene prve polovice – »Če si izgubljen, bori se! / Kdor je izgubljen, bori se! / Bori se, ne čakaj na druge, / bori se, bodi prvi, / prevzeti moraš vodstvo« – prestopi v nasproten, mračen in zategnjen novovalovski drone, čez katerega se ponavlja, da »bomo današnji premaganci jutrišnji zmagovalci«. V predal temačnih ambientalnih numer sodijo še pesmi Gobci, Pridi k skupini in Jate. Vokalna repeticija vrstic je podmazana z zvočno eksperimentalno tenzijo in ponazarja prazno politikantsko govoričenje in flancanje, s katerima veljaki ter njihovi pomagači in uslužbenci že od nekdaj ostudno zavajajo množice. Obljube nemogočega sprožijo frenetične izbruhe, ki jih odebelijo spremljevalni vokali, svoj vrhunec pa frenetičnost doseže v skladbi Ljudmila. Vse skupaj vodi v brezizhodnost, s citatom Borghesie pa zabije žebljico na glavico. »Ni upanja, ni strahu« v zaključku skladbe Z obema rokama ni edina reminiscenca na domačo zapuščino angažirane altergodbe, vendar se Nina Bulatovix ne gre retromanije in ne igra na preverjene karte. Nima časa za to. S pozicije tukaj in zdaj povezuje niti polpretekle zgodovine z aktualnim družbenopolitičnim dogajanjem in podčrta, da niso važni sistem in njegovi zagovorniki, važna so dejanja in rezultati. Dokler teh ni, ni ne upanja ne strahu.