Pianist in pedagog Nejc Lavrenčič je sinonim za samospev in komorno igro v slovenskem prostoru. Poznamo ga kot vrhunskega poustvarjalca, je pa tudi sposoben organizator. Kot vodja Kulturno umetniškega zavoda PerArtem že šest let organizira cikel koncertov Samospevanje v Slovenski filharmoniji in SNG Maribor, odslej pa je tudi umetniški in programski vodja novega PAF – PerArtem Festivala, ki bo od danes do nedelje potekal v Cekinovem gradu v Ljubljani. Samospev si želi predstaviti na drugačen način – odmakniti se od železnih repertoarjev, ga približati vsem generacijam in se z njim podati v nove glasbene konstelacije. Spihati torej prah s stereotipov o dolgočasnosti in nepomembnosti samospeva kot žanra ter ga doživeti na živ in sočen način.
Kaj samospev še vedno
dela živega in aktualnega?
Samospev je glasbena oblika za glas in klavir, ki se je rodila v zgodnji romantiki. Že Mozart in Beethoven ga malenkost nakažeta, s Schubertom, Schumannom pa se potem začne njegov razcvet. Ne vem, ali bi Goethejevega Fausta sploh še poznali, če ne bi že 200 let interpretirali Schubertovih, Schumannovih in Wolfovih samospevov. K temu, da še vedno govorimo o Heineju, Goetheju, Verlainu, so ogromno pripomogli prav skladatelji. Samospev je čudovita glasba in jo je nujno treba ohraniti na koncertnih odrih. Žal ga premalokrat slišim, pa tudi referenčne koncertne hiše in festivali ga premalo umeščajo v svoje programe. Zdi se mi, da se neprestano vračamo k istemu vprašanju – blišč, pomp in všečnost. Slovenijo obiskujejo tudi svetovno priznani pevci, ki so izjemni interpreti samospeva, a žal jih v tej vlogi ne slišimo. Organizatorji, ki te možnosti v nasprotju z nami, nevladnimi organizacijami, imajo, pa očitno k reševanju vprašanja o deficitarnosti samospeva ne pripomorejo. Tovrstna popularizacija samospeva bi bila v našem prostoru zelo dobrodošla.
Pripadajo vam zasluge za to, da se sodobni samospev pri nas vendarle izvaja, in to na zelo kakovostni ravni.
Že nekoč sem imel, zdaj pa še bolj, potrebo po delovanju na področju samospeva in tudi sodobne glasbe. A vse bolj čutim tudi potrebo oziroma nujo, da me glasbeni partnerji navdihujejo, polnijo, plemenitijo in postavljajo izzive. Včasih ni tako in prav ta, bolj površinska sodelovanja so mi pomagala zgostiti moje sito. Ne sprejemam več vseh ponudb in pobud, saj v delovnem procesu in na odru potrebujem enakovrednega partnerja, s katerim lahko izmenjujeva svoje vrednote, nazore in se z njim počutim udobno. Do umetnosti in poslušalcev čutim veliko odgovornost.
Samospev je zahteven tudi do poslušalca; od njega zahteva, da je prisoten, da sledi. Izvajalci nimamo kostumografije, ni scenografije, ni luči – in zgolj v dveh minutah in pol je treba nakazati atmosfero, prizorišče zgodbe, protagoniste, tudi čustva. V samospevu si omejen le na glas, klavir, poezijo in glasbo, torej je treba vse pokazati z bistveno manj sredstvi. Vse se zgodi le v petju in klavirski igri. V Schubertovem Vilinskem kralju mora pevec znotraj štirih minut odpeti pet različnih vlog: vlogo pripovedovalca, otroka, očeta, vilinskega kralja in njegovih hčera.
Če kdo ne pozna vseh naših najboljših pevcev, je dovolj, če preleti vaša sodelovanja: Marcos Fink, Barbara Jernejčič Fürst, Sabina Cvilak, Theresa Plut ...
Vsa ta sodelovanja so na neki način kratka ali daljša življenjska poglavja, saj se skupaj predaš raziskovanju in podajanju glasbe ter poezije. Pridejo pa kdaj tudi izvajalci, ki svoj pogled na interpretacijo na neki način zgolj vsiljujejo, pianist pa se bo tako ali tako prilagodil. Tukaj se takoj odpre vprašanje razlikovanja med koncertnim pianizmom, glasbenim partnerstvom in korepetitorstvom. Seveda pa so tudi pevci, kot je recimo Marcos Fink, s katerim sva izvajala repertoar, ki je njemu blizu in domač že vrsto let, pa je najino sodelovanje vendarle bilo enakovredno. S svojimi partnerji rad petdesetkrat izkusim isto frazo, kajti to pomeni, da se naučimo znotraj nje sobivati – dihati in reagirati drug z drugim. Tako se na odru ni težko predati 51. verziji, ker ne gre za vprašanje poustvarjanja, ampak sobivanja na odru. To začuti tudi občinstvo. Nedvomno so velike razlike v tej plastičnosti, fleksibilnosti posameznih glasbenikov. Verjamem pa tudi, da sem sam v nekaterih zadevah pretirano fleksibilen, hkrati pa v drugih pretirano rigiden.
Ste tudi perfekcionist. Pravijo,
da zelo natančno preberete note. Ampak to verjetno ni edino, kar je potrebno za dobro interpretacijo, kajne?
Afiniteta do skrajnih detajlov in do skrajnosti v iskanju teh je tisto, kar nas potegne s površine v izjemno globino umetnosti. Sem se pa moral naučiti, da se nekem trenutku tudi vsaj za nekaj časa ustavim. Površinskost pač ni moja lastnost. Ko sem v stiku z glasbo, bodisi v nekem ustvarjalnem bodisi v pedagoškem procesu, opažam, da imam včasih problem z obvladovanjem časa. Zgodi se, da me drugi opozorijo, da bo treba končati (smeh). Rad delam z ljudmi, ki vpijajo in te ne prekinejo, in tudi sam rad srkam njihovo znanje in izkušnje. Čas si je torej treba organizirati na način, da se stvari lotevaš pravočasno. Projekti, za katere lahko rečem, da sem sam sebi zares deloval suvereno, so začeli zoreti v meni bistveno prej, kot sem se jih potem lotil.
Bi kakšnega izpostavili?
Takšna sta zagotovo projekta Srečanje z Goethejem I in II s francosko sopranistko Juliette de Massy in poljskim baritonistom Arturjem Rożkom. Pa projekt z Mahlerjevimi Pesmimi za umrlimi otroki, ki so bile tudi tema in predmet mojega magistrskega koncerta iz komorne igre v Belgiji. Ta literatura me je strašno prevzela. Ta program sem pozneje izvajal z različnimi pevci, med drugim tudi na koncertih Žalovanja z Nuško Drašček leta 2019 v okviru našega cikla. Celoten koncert je bil posvečen smrti otrok in minevanju časa oziroma življenja. Koncert je pri eni od obiskovalk vzbudil čustveno in fizično potrebo, da po koncertu odhiti domov ter objame svoja otroka in moža. Tukaj je umetnost odigrala svojo vlogo, saj ni namenjena samo neki všečni predstavitvi, entertainmentu, ampak temu, da se najgloblje dotakne poslušalcev in jim omogoči uvid vase ter v svet. Zato svojim učencem že v prvem razredu želim privzgojiti odnos do tega, kar počnejo: da iščejo nekaj več, nekaj osebnega in da se zavedajo svoje pozicije v družbi. Potem pa da razumejo in delijo z drugimi svoje občutke, čeprav so stari osem let. Premalo se zavedamo, kakšne vloge igramo umetniki v življenjih ljudi – to je privilegij in velika odgovornost.
Na festivalu jutri zvečer bo prostor tudi za improvizacijo. Kako je sploh mogoče improvizirati samospev?
Dogodek sem poimenoval ImproSpev, o njem sem razmišljal nekaj let, na podoben javni koncert improvizacije še nisem naletel. Ker sam rad improviziram, predvsem abstraktno, se zdaj spuščam v ta eksperiment. Povabil sem nekaj kolegov instrumentalistov, v glavnem so to pianisti, imamo pa tudi klarinetista, in na drugi strani pevce. Prijave so odprte do trenutka, ko se bo dogodek začel. Odziv je bil sprva zelo plašen, zdaj pa je zanimanja čedalje več. Z nami bodo tako študenti kot tudi že uveljavljeni interpreti. Klasični pianisti in pevci pogosto iščemo perfekcijo, vse mora biti tehnično podprto, vse naštudirano do zadnjega detajla – in smo zgolj poustvarjalci. Svojo svobodo iščemo znotraj zelo ozkih okvirjev. Zato včasih delujemo zelo ozkogledo in rigidno. Na ImproSpev vsak prinaša svojo osebnost, umetniški izraz, energijo. Komornih partnerjev si sodelujoči ne bodo mogli izbrati, temveč se bodo med seboj žrebali. Kaj se bo iz tega izcimilo, bomo torej šele videli, za pravila igre pa bodo pevci in izvajalci izvedeli na samem dogodku.
Glede na to, da ste pripravili prvi festival, kdo vas bo financiral?
Na razpise smo prijavili tako cikel kot festival, a smo od mestne občine letos dobili podporo samo za festival, imamo sicer nekaj podpornikov v materialni naravi, prave finančne sponzorjev pa je kljub dolgoletno kakovostnim programom ni mogoče dobiti. Španija, Belgija, Francija so države, kjer poznajo močne mecene. Sam sem bil deležen izobraževanja na Academie de Villecorze v Franciji, za katero ne slišiš, ker se glas širi samo od ust do ust znotraj določenega miljeja. In sva se ravno s prej omenjenim poljskim kolegom bila izbrana kot eden od osmih komornih duov iz celega sveta. Krili so nam vse stroške, omogočili izvrstne pogoje dela, štiri priznane mentorje s področja samospeva, in vse to financira zasebna fundacija brez sponzorjev. Po koncu projekta je pristopila do nas menedžerka akademije in predala misijo – omogočili so nam nekaj izjemnega, nam pomagali na naši poti in zato predala štafeto dobrih del – pozvani smo bili, da s svojim delom in umetnostjo pomagamo nekomu, ki je potreben pomoči.
Je zatorej na podlagi tega nastal projekt Zimsko popotovanje / Kralji ulice, ki ste ga izpeljali leta 2019 v sodelovanju z društvom Kralji ulice in SNG Drama Ljubljana?
Tako je. Die Winterreisse po glasbeni predlogi Schubertovega samospeva sem hotel postaviti na oder že nekaj časa. O njem sva tuhtala tudi z režiserko Tatjano Peršuh, in našel sem v reviji Kralji ulice ogromno materiala, zgodb, izjemne poezije, ki se me je dotaknila. Takoj sem vedel, kakšno bi bilo lahko to potovanje in ki ga bi bilo vredno delit z ljudmi. Na društvu Kralji ulice, kamor sva z režiserko prišla še po druge revije, so nama povedali, da imajo tudi svojo gledališko skupino. Hitro je padla ideja za skupen projekt, ki je potem odlično izpadel, in še vedno upam, da ga bomo še kdaj ponovili. Danes, ko se srečamo na ulici, smo se res veseli, med nami je ostala prijateljska vez. Poleti sem srečal eno od članic gledališke skupine, ki je bila takrat v precej nezavidljivi situaciji, zdaj pa je blestela. Menda ji je prav izkušnja tega projekta spremenila življenje. Naučila se je imeti rada samo sebe in se spoštovati. Verjetno ne bomo nikoli povsem dojeli, kaj lahko z umetnostjo in takimi dejanji naredimo. Tu je ta motivacija, da ni vredno biti le všečen za vsako ceno, da se je včasih treba poglobiti v boleča življenja, v temne, umazane kotičke sveta, in iz njih se lahko rodi ogromno lepega in dobrega.
