Jure Novak: Soroden projekt sem ob svoji prvi pesniški zbirki z danes uglednim zdravnikom Andrejem Škobernetom nastavil že leta 2001. Kombinacija se mi je zdela posrečena in ko mi je končno uspelo spraviti skupaj drugo pesniško zbirko, sem začel razmišljati, da bi podvig ponovil. Jasno, da ugledni zdravniki nimajo časa, zato sem iskal in našel podobno brezposelno osebo na socialnem robu, kot sem sam, in jo povabil k sodelovanju. Z Urošem Buhom sva se hitro ujela in naredila korak naprej.
In kmalu se je rodil projekt nenavadnega imena Natriletno kolobarjenje s praho. Ali je bilo nenavadno poimenovanje namerno, saj gre zaradi drugačnosti hitreje v uho?Jure Novak: Praha je kakovosten počitek, ki ga danes ne poznamo več; počitek, s katerim se oplajaš. N3L mi pomeni delovni počitek od mojega običajnega gledališkega dela…
Uroš Buh: Meni pa od mojega standardnega bendovskega dela, kjer nas je navadno skupaj pet – in je med toliko karakterji treba iskati kompromise. Za imenom se sicer ne skriva nobena posebna finta, prej zaobljuba, da material v nastajanju ne bo počival deset ali več let, temveč bova albume izdajala na tri leta.
Kar bo seveda dobrodošlo – tudi po glasbeni plati namreč zelo izstopata, pristop in aranžmaji so precej drzni.Uroš Buh: O tehnični kakovosti ne bi razpredal, a na voljo so nama instrumenti, na katere znam igrati. Tako preprosto in spontano je to – kot so spontano nastajale tudi pesmi. Prav tako sva imela na voljo izjemno literarno oporo, na kakršno je vedno hvaležno pisati glasbo.
Glasba torej nastaja na že pripravljena besedila. Kako poteka ta proces, še zlasti, ker Jure pri tem iz ozadja zagotovo skrbno pazi, da besedila ne izgubijo svojega čara?Uroš Buh: Skladanje je zame povsem organski proces: primem kitaro in začnem preigravati ideje, ki se mi porodijo v tistem hipu. Na ta način se ideja kmalu ritmizira ter splete v določen vzorec akordov. V teh trenutkih vstopi Jure, ki me opozori, kje bi bilo kakšno stvar malce bolje poudariti, da bi besedilo prišlo do ustreznega izraza. Tako skupaj prideva do vrste zaključkov, ki jih poskušava prevesti v aranžma skladbe. Poleg tega sem se začel učiti nekatere stvari o literaturi, ki sem jih do tega trenutka samo bral.
Znano je, da se besedilo vedno prebere drugače, kot se sliši.Jure Novak: No, tu ste pa stopili na moj žulj. Velika večina ljudi namreč ne zna brati na glas, ne zna interpretirati besedil, ker so jih učiteljice slovenščine v osnovni šoli naučile branja s poudarki gor-dol-gor-dol-pika. Pri podajanju vsebine gre za veliko več od tega in tu mi moje gledališko ozadje pride še kako prav. Med ustvarjalnim procesom se veliko ukvarjam z interpretacijo, z emotivnimi elementi in skicami ter na ta način, in tega ne zanikam, tudi kompenziram svoje glasbeno neznanje. Hkrati sem ravno zaradi tega projekta spoznal, da obstaja velika sorodnost med gledališčem in glasbo, med glasbo v besedilu in glasbo, ki nastane okrog njega.
Uroš Buh: Jure je s pravim pristopom razbil monotonijo slovenske lirike v pop glasbi. Za nekaj takšnega ni potreboval veliko truda, saj je alternativni pesnik in punker v eni osebi. Upa si biti umazan in takšen hoditi po svetu. To dovoljuje tudi meni, da sem lahko še bolj abstrakten, kot bi sicer bil.
Pravite, da sta si glasba in gledališče blizu. Torej lahko od vaju pričakujemo tudi muzikal?Jure Novak: Ne, ker ne pleševa.
Kot zmagovalca Kantfesta sta za nagrado dobila na voljo studijske usluge za en dan. Večina ljudi v tem času posname pesem, morda dve, vidva pa sta posnela kar album v celoti. Lepo, da ne izgubljata časa.Uroš Buh: Če malce karikiram, že med samo podelitvijo nama je bilo jasno, da sva nekaj takega sposobna izpeljati v enem samem dnevu. Logistično, še zlasti, ker sem edini, ki »opletam« z instrumenti, je takšna stvar izvedljiva, če je načrt dovolj sistematičen. Snemalec Darko Kukovič je bil sprva zaskrbljen, ko sva prišla k njemu ter mu predočila dejstvo, da snemava celovečerni album, ne zgolj ene pesmi. Ko sva mu predstavila metodiko dela, je spoznal, da misliva resno, in hitro zaobjel nastavljeni princip dela. Po desetih urah je bila stvar končana.
Način »naredi sam« je torej za vaju pravšnji?Uroš Buh: Ne gre za »naredi sam« v smislu današnje glasbene produkcije, ko se snema povsod in vsevprek, temveč za »naredi sam«, ko točno veš, s čim in na kakšen način greš v studio.
Jure Novak: Dovolj sva stara in dovolj dolgo na sceni, da poznava vrsto izjemnih kreativcev, ki so veliko prispevali h končni podobi albuma, od miksa Igorja Vuka, masterja Gregorja Zemljiča pa do oblikovanja Damjana Iliča. Te dni sva z Gregorjem Andolškom posnela tudi videospot. Vse to so ljudje, ki obvladajo svoj poklic in so nama šli v veliki meri na roko. Princip »naredi sam« tako odpade zgolj na dejstvo, da se ne naslanjava na nobeno utečeno mrežo. Nimava stricev iz ozadja.
