To je težko povsem natančno opredeliti. Rekel bi celo, da je usoda Lolite v tem, da se vedno nahaja v neki »post« fazi. Za nobeno fazo namreč ne morem reči, koliko časa je ali bo trajala. Prav ta nedoločljivost, pozicija na stalnem prehodu, za katerega ne vem, kdaj se bo zgodil, ustvarja dinamiko v bendu, nas spreminja in ohranja obenem. Delno je to povezano s prihodi in odhodi članov, delno pa s samo idejo benda.
Ne glede na vse vam pomanjkanja vztrajnosti – kljub nenehnemu delovanju na robu – ni mogoče očitati.Bili so trenutki, ko bi najraje obupal. Teh niti ni bilo tako malo, a me je glasba kmalu premamila, da sem se zatekel oziroma vrnil h njej. Včasih je bilo dovolj že to, da sem v roke vzel bas kitaro in vadil. Lepo je namreč biti del scene, četudi si odrinjen na njen rob. Navadiš se in kmalu ne moreš brez koncertov, brez stika s publiko, ne glede na to, kako številčna je. Poleg tega ti igranje – na odru ali doma – spremeni rutino vsakdana, kar je v teh letih, v katerih smo, ter ob kroničnemu pomanjkanju časa zelo pomembno.
Kako pa se je skozi čas spreminjal odnos javnosti do vas?Včasih srečam koga, ki me vpraša: »Ali vi sploh še igrate?« Ali pa me nagovorijo: »Vidim, da znova igrate.« Presenečeni so, ko jim povem, da nikoli nismo nehali igrati. So se pa špili močno razredčili glede na nekdanje čase. Včasih smo imeli okoli trideset koncertov na leto, danes jih imamo do deset, med katere prištevam tudi predstave z Zijahom Sokolovićem. Mi bi radi igrali, ampak je danes zanimanja manj, kar je povezano tudi s tem, da nimamo menedžerja ali nekoga, ki bi nam iskal špile. S tem se ukvarjamo sami – tako, da se ne ukvarjamo. Sedimo in čakamo, da nas kdo pokliče.
Vam nikdar ni prišlo na misel, da bi si poiskali agenta?Tudi dogovarjali smo se že v tej smeri, vendar se nikoli ni izšlo. Očitno je »sfurat« glasbe tipa Lolita težko tudi za bolj izkušene agente na Nizozemskem in v Italiji. Tam smo namreč videli svojo priložnost potem, ko je Slovenija postala samostojna in se je naš koncertni prostor močno zožil. Kajti na prste ene ali dveh rok lahko preštejemo prizorišča, kjer lahko igramo. Pred časom sem v Ploščarni srečal gospoda iz Beograda, ki se v Srbiji ukvarja z založništvom, in ko so naju predstavili, je vzkliknil: »Lolita? Pa to je čuveni bend!« Takoj se je ponudil, da bi nam izdal album v obliki najbolj prepoznavnih skladb, vendar se ni dalo urediti, da bi potem imeli v Srbiji tudi koncerte, tako da je ideja padla v vodo. Je bilo pa lepo slišati, da smo za Beograjčane »slaven« bend, medtem ko v Ljubljani komaj vedo za nas. Poznajo nas ljudje, ki jih zanima obrobna scena, kamor tudi sodimo. Pravzaprav smo tako neodvisni, da smo celo bolj neodvisni od tistih, ki se etiketirajo pod znamko »independent«.
Katera klima, če primerjava sceno nekoč in danes, je bila torej ugodnejša za tovrstne muzike?Nekoč je bilo veliko lažje. Takrat so te dobesedno požrli, ko si nekaj izdal na plošči ali kaseti. Ne le to, takoj se je pričakovalo, da boš ponudil še naslednji projekt. Po našem prvem nastopu smo se takoj dogovorili še za nekaj naslednjih. Pomagalo nam je tudi, da smo bili nekoliko drugačni od takrat prevladujočega punka in hardcora. Bili smo posebni, blizu scene, vendar ne del nje – nekje vmes. Glede na to, da nas nihče ni poznal, smo hitro dosegli veliko. Še danes se vlečemo zgolj na »staro slavo«. Slišim namreč veliko novih projektov, ki so nam zelo sorodni, vendar nimajo kje igrati. Še mi imamo težave, kaj šele oni.
Če zanemarimo nekatere zgodnje primerjave, ste bili Lolita že na začetku zelo progresivni, glasbeno ste se nenehno razvijali...Bilo bi mi dolgčas, če bi vedno igrali eno in isto – da bi stal pri miru in igral vnaprej določene note. Všeč so mi takšni bendi, vendar tega ni v meni. Naše muzike nastajajo tako, da se nikoli vnaprej ne dogovorimo, kaj točno bomo igrali – enostavno začnemo in potem neko temo skozi improvizacijo razvijamo naprej. Tega koncepta nismo spremenili do danes, to je naš privilegij svobode. Hodimo v službe in tam delamo po nareku in potrebi, v prostem času pa počnemo, kar nam prija.
Kdaj pa veste, da je material zrel za zapis na nosilce zvoka?Izračunati se tega ne da; gre za občutek ali dogovor. Če dobro pomislim, se je vedno zgodilo nekaj, kar je sprožilo naš naslednji korak. Zadnjič sem nekje prebral, da smo izdali že štirinajst albumov. Nisem mogel verjeti, pa sem jih preštel – in res smo jih izdali toliko. Skladbe najprej igramo na koncertih; tako se razvijajo in postajajo boljše. Nikoli nismo izdali albuma in šele naknadno skladb predstavili na nastopih, temveč prav narobe. Tako jih bolje začutimo in tudi znamo oceniti trenutek, kdaj bi jih bilo fino zabeležiti na nosilcu zvoka. Včasih nas nekdo tudi zbrca, kot to velja za aktualni album. Bili smo vezani na roke – tako z Založbo Radia Študent kot s koncertom v Cankarjevem domu. Takšno stanje nam ne ustreza, saj neradi delamo pod pritiskom. No, nismo bili živčni, saj smo imeli dovolj muzike na zalogi. Tako je nekaj stvari med snemanjem zavilo povsem drugam od predvidenega.
Ali je danes izdati album sploh še smiselno?To se sprašujem tudi sam. Vendar ga moraš, saj je to edini argument za morebitne koncerte.
Koliko pa je bilo na albumu vnaprej dogovorjenih izhodišč in koliko je bilo potem prepuščeno trenutnemu navdihu in skupinski improvizaciji?Uporabili smo nekaj starega materiala, ki smo ga nekoliko predelali – te skladbe se začnejo, kot so bile zamišljene nekoč, a je izpeljava nekaj povsem novega. Za ta album smo izbrali drugačen pristop kot, na primer, za Arcnije iz Gromke, vrnili smo se k naši »plesni« varianti, kjer je izhodišče določeno, iz tega pa se potem razvije nekaj povsem tretjega. Posneli smo nekaj več kot dve uri materiala in nato izbrali, kaj bomo uvrstili na album. Lahko bi izbrali tudi bolj cvileče in ropotajoče stvari, a smo jih prihranili za koncerte. Moj sodelavec je celo dejal, da je to prvi album Lolite, ki ga lahko posluša doma.
