Veliko veliko prerekanj je zadaj, razhajanj in poznejših približevanj. Folkovski zven s prvega albuma je nekaj, kar je Petru Liddlu odzvanjalo v mislih, ko je skladal pesmi zanj. To je posledica realnega dejstva, da je takrat živel v podstrešnem najemniškem stanovanju, kjer gumbov za jakost zvoka ni smel ali upal naviti do konca, sočasno pa je svoj fokus usmeril tudi nazaj v kantavtorsko glasbo. Kasneje se je vse odvilo povsem spontano. V nekem trenutku so se naše misli uglasile na isto frekvenco in spoznali smo, da bi bila vsa stvar lahko celo poslušljiva.
Koliko je na izbor sloga vplivalo sondiranje trga, saj je tovrstna glasba v zadnjih nekaj letih postala kar donosna niša? Celo Frank Turner je varne in nemirne hardcorovske vode zamenjal za spokojno folk-rockovsko držo.Večje zanimanje za tovrstne muzike nima prav nič skupnega z našim načinom skladanja in aranžiranja pesmi. Ničesar nismo načrtovali, šlo je za naraven proces. Hoteli smo le poskusiti nekaj novega, nekaj drugačnega ter žanrsko bolj zadržanega od vsega, kar smo počeli v prejšnjih projektih. Osredotočili smo se na za nas neznano in na novo postavljeni izziv izpeljali po svoje. Seveda pa je večja dovzetnost za novi folk pripomogla k temu, da so nas ljudje prek različnih medijev prej zaslišali, kot bi nas sicer.
Pomembna je bila tudi vloga zdaj že nekdanjega člana Willa Harveyja, ki je sicer še sodeloval pri aktualnem albumu Alarms of the Heart. Koliko se čuti njegova odsotnost, saj je močno zaznamoval vaš zvok?Dokler je bil Will z nami, smo vse skladbe prebarvali v godalnimi harmonijami. Tako smo poskušali pridobiti želeni folkovski sentiment; celo načrtno smo si prizadevali za to. Will ima prefinjen občutek za takšne harmonije in njihove adaptacijo na ogrodje skladbe. Vendar smo se s časom v bendu začeli bolj poglabljati v samo teksturo skladb, jim načrtno odvzemati prejšnje godalne premaze ter jih plemenititi z bolj organskim, sintetizatorskim zvokom. Tako smo na drugem albumu godalni fokus do neke mere spremenili, ga preusmerili, pri čemer nam je z drugačnimi, bolj ritmičnimi in gostimi godalnimi pristopi pomagal gost Valgeir Sigurdsson. Will je še vedno imel svoje trenutke (Gethsemane), a ti niso bili tako izraziti kot nekoč. Odsotnost se pozna do te mere, kolikor je v igri naš zgodnji material, aktualni pa je že zadihal tudi brez njega.
Med prvim in drugim albumom ste zamenjali tudi založbo, iz multinacionalke RCA ste prešli na neodvisno Transgressive. To navadno počno uveljavljeni bendi, ne pa tisti, ki si šele utirajo pot navzgor. Kakšni so bili vaši razlogi?Potrebovali smo stabilnost in okoli sebe ljudi, ki jim lahko zaupamo. Pri RCA je bilo zaposlenih veliko izjemnih ljudi, a se je ekipa močno spremenila v zelo kratkem času našega bivanja pod njihovo streho. Dobili smo občutek, da bi težko znova vzpostavili delovne pogoje, kot smo jih imeli do tega trenutka. S Transgressive smo bili v navezi od samih začetkov, sicer na drugih področjih, a smo stike ohranjali. Zaupali smo jim in poteza je bila logična sama po sebi. Torej ni šlo toliko za umetniško svobodo – to smo imeli tudi pri RCA – kot za občutek udobja in zanesljivosti.
Ta vas je pripeljala na Islandijo, kjer ste ustvarili drugi album, ki se kot celota zelo odpira in širi zvočne dimenzije, a hkrati ostaja osredotočen v svojem izhodišču, vsaj takšno je moje mnenje.Bolj se ne bi mogel strinjati s tem. Prepojen je z idejami, ki so precej avanturistične v vsem, kar smo počeli pred tem. Šlo je za čisto raziskovanje, za odklone, za spletanje novih sozvočij, ki pa so se vedno podredili Petrovi intimi ter njegovemu načinu pisanja in skladanja pesmi. Ravnovesje med nasprotji je nekaj, do česar ni enostavno priti, a mislim, da nam je – tudi po odzivih sodeč – uspelo.
