V dvorani Aleksa Bude Albanske akademije znanosti v Tirani je v sredo potekal kulturno-diplomatski dogodek na pobudo ambasadorja Slovenije v Tirani Petra Japlja. Zaznamovali so 30. obletnico diplomatskih stikov med Slovenijo in Albanijo ter osvetlili delovanje skladatelja Bojana Adamiča v Albaniji med letoma 1947 in 1948. 4. maj ni bil izbran naključno, saj je skladatelj v Tirano prispel ravno na ta dan pred natanko 75 leti.
Akademiki o Adamiču
Na strokovnem srečanju v organizaciji tiranske akademije, ki ga je podprla tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, so govorili o življenju in ustvarjanju Bojana Adamiča (letos je 110. obletnica njegovega rojstva). Sodelovali so albanski predavatelji, med njimi akademik Vasil S. Tole. Govoril je o albanskih ljudskih skladbah, ki jih je Adamič aranžiral – navdušila ga je namreč albanska folklora. Producent Preurat Himaduma s Kosova pa je pripovedoval o značajskih potezah skladatelja, ki ga je tudi osebno poznal.
Slovenski predstavnici sta bili prof. dr. Darja Koter z ljubljanske Akademije za glasbo – leta 2012 je v Mariboru organizirala strokovni simpozij o Adamičevem delu in življenju, tokrat pa je med drugim omenila 25 pisem, ki jih je skladatelj iz Tirane pisal svoji ženi v Ljubljano – in Alenka Adamič, skladateljeva hči, ki je očetovo življenje osvetlila po osebni plati. »Ravno iz očetovih pisem moji mami smo lahko pozneje razbrali, kaj je v Albaniji sploh počel,« je povedala Alenka Adamič.
Adamič je takrat sodeloval z radijskim orkestrom v Tirani, mu dirigiral in očitno se je vpel v reformo njihovega glasbenega življenja, kajti obstajajo dokumenti, da se je pogovarjal z direktorjem tamkajšnjega radia, da je pregledal in preposlušal njihov arhiv, da je izbiral pevce za zbor. Z gledališko skupino so hodili tudi v Drač, da so si predstave lahko ogledali delavci, ki so gradili železniško progo med Dračem in Tirano, tako imenovano omladinsko progo.
Kazen ali pomoč?
Alenka Adamič je potrdila, da je doslej nekako veljalo, da se je Adamiča v Albanijo poslalo kazensko, ker je »razpečeval« jazz po tedanji Jugoslaviji. »Toda zanimivo je, da se zdaj odpirajo tudi drugačni pogledi,« pravi. »Moj oče je napisal 40 strani dolgo poročilo, ki ga je potem oddal komiteju v Beograd. Ko smo pozneje našli njegovo prvo različico poročila, je tam zapisal, da ga je takratna kulturna ministrica Lidija Šentjurc tja poslala z misijo, da pogleda, kakšno je v Albaniji stanje na področju glasbe, pozneje pa naj bi se mu pridružili še drugi glasbeniki. Očitno je Jugoslavija želela Albaniji ponuditi strokovno pomoč na področju organizacije glasbe. Oče je tudi uradno vedno govoril, da je bil v Albanijo poslan, da pomaga.«
Ob tej priložnosti so v Tirani odprli še razstavo skladateljevih glasbenih del, dokumentov in fotografij (kot vemo, je bil tudi strasten fotograf), albanska pianistka Merita Rexha pa je zaigrala skladateljev Ljubljanski koncert iz leta 1971.
