Koncerti opernih arij večinoma sodijo na nekakšen rob med visoko umetnostjo, elitno zabavo in popularno kulturo, zato jih je težko umestiti v resen kritiški diskurz. Umetniškega se večinoma dotikajo prek virtuoznega, mestoma celo afektivno poudarjenega, zelo redko pa prinašajo kakršno koli vsebinsko poanto. Prav zato se zdi misel, da širijo zanimanje za opero, v resnici sprenevedanje – bolj kot ne nam ponujajo bombone brez njihovega resničnejšega in »težjega« konteksta. A treba je priznati, da je tokratni koncert opernih arij, na katerem sta bila v soju odrskih luči sopranistka Sondra Radvanovsky in tenorist Piotr Beczała, vendarle potekal nekoliko drugače. Najprej gotovo zato, ker oba pevca v izbranem repertoarju sodita na sam Olimp svojega poklica, nato zato, ker sta smiselno prilagodila program trenutnemu stanju svojih glasov, in najbolj zato, ker sta se odločila, da bosta predstavila obsežnejše izseke iz treh oper, in se nista zanašala na siceršnjo standardno semenjsko zaporedje vsega mogočega in nemogočega, podobno pa je tudi dirigent Gianluca Marcianò izbral operne orkestrske odseke, ki ne sodijo med najbolj zlajnane.
Sondra Radvanovsky je že v uvodni ariji iz Puccinijeve opere Manon nakazala ves svoj umetniški potencial. Njen glas se jasno nagibal proti dramskemu, kar kaže določena jeklenost v barvi, toda obenem je še zmeraj precej prožen, zmožen raznolikih barvnih nians in izjemnih dinamičnih nihanj ter dramskih poglobitev. Liki Sondre Radvanovsky oživijo tudi na koncertnem odru, kar je razumeti kot posledico močne dramske vživetosti in smiselnega glasovnega prilikovanja atmosferi in karakterju.
Drugače bi lahko označili glas Piotra Beczałe, ki je v svoji barvni poenotenosti bolj zlit, celo popoln, a premore vendarle manj dramske ekspresivnosti, zato so njegovi odlomki iz Puccinijeve Tosce predvsem »peli«, se poetsko vzdigovali in padali, manj pa zapadali robustnemu predstavljanju glavnega junaka. Nasploh se lahko zazdi po končanem koncertu začetno spopadanje s Tosco še najbolj standardno – pevca sta sicer takoj jasno izstopila s svojo karizmo, glasovnimi kvalitetami, tudi dramatičnimi poudarki, a s svojo taktirko je bil vse preveč ohlapen Gianluca Marcianò, ki je ostajal pri pričakovanih rubatih, nikjer se ni zdelo, da bi bil zares spojen s tvarino, da diha z enako polnimi pljuči kot pevca. Spremljava je tako zdrknila na raven podobnih koncertnih »oprem«, ki se jih razume bolj kot opravljeno delo in manj kot umetniško izjavo.
A v nadaljevanju se je tudi takšen odnos spreminjal in umetniška teža se je poglabljala. Veseli, da sta se gostujoča umetnika odločila predstaviti odlomke iz Dvořákove Rusalke, ki je sicer s posebnimi črkami zapisana v slovensko operno zgodovino. Nista se namreč mogla več zanašati zgolj na opojno melodično emfazo in močne dramatične geste, temveč sta morala poiskati tudi bolj notranje glasbene vzgibe, celo nekakšno metafizično poglobljenost, inherentno libretu Dvořákove opere. Beczała se najbrž tudi zaradi svojega slovanskega porekla zdi po barvi in ranljivi izraznosti danes skorajda neprekosljiv kot Princ, medtem ko je Sondra Radvanovsky glasovno že malenkost »onkraj« liričnosti Rusalke, a kar izgubi z glasovno raskavostjo, ponovno pridobi z globoko vživetostjo, mestoma celo pastoznostjo glasu. Skupaj s pevcema je tokrat dihal dirigent in ob končnem Rusalkinem, za Princa usodnem poljubu sem celo obžaloval, da se je spored nekoliko zaobrnil in da so glasbeniki končali z odlomki iz opere Andrea Chénier Umberta Giordana. V teh se je dirigent Marcianò prelevil v strastnega vodjo in glasba se je pričela nenavadno vzdigovati proti sunkovitim viškom in tipičnim glasovnim emfazam, v katerih sta brez težav, s suverenostjo in ponovno vživetostjo operna gosta briljirala.
Brez dvoma nas je na koncertu oplazila velika mera svetovne operne stvarnosti, ki je segla onkraj zunanjega, v ranljivo sanjskost Dvořáka in tudi vznesene zvoke verizma.
