Gostovanja in turneje komornih orkestrov postajajo vedno bolj pogosti in navidez popularni, pri čemer se zdi, da gre po eni strani za zniževanje organizacijskih stroškov v postcovidnem času (članov orkestra je pač preprosto manj), po drugi strani pa za odsev estetskih idej, povezanih s historično izvajalno prakso, po katerih mnogi interpreti prihajajo do spoznanj, da so bila dela v času svojega nastanka izvajana z manjšimi orkestrskimi zasedbami, kot smo jih bili navajeni slišati v preteklosti. Seveda historična izvajalska praksa danes ni več gibanje, ki bi si prizadevalo doseči »poslednjo« resnico o umetniškem delu znotraj njegovega zgodovinskega konteksta, temveč včasih tudi reklamna poteza.
Take premisleke je v meni sprožilo gostovanje Angleškega komornega orkestra v sklopu zlatega abonmaja. Seveda ideja, da se izvaja Mozartovo glasbo z zasedbo, ki šteje zgolj 24 godal, ne more biti sporna in najbrž ustreza realnosti skladateljevega časa, gotovo celo bolj smiselno odraža glasbena razmerja med pihali in godali. Toda vprašanje postaja bolj zapleteno, ko skušamo povezati zasedbo z interpretacijo – moj osnovni občutek na koncertu je namreč bil, da sta se v tem pogledu križali dve precej različni zasnovi: orkester bi omogočal vitko, gibljivo, dinamično interpretacijo, solist in dirigent večera Julian Rachlin pa je ostajal zavezan sicer hitremu, a vendarle tudi sladkobnemu, liričnemu in polno zaokroženemu Mozartu, v katerem je dajal prednost muzikalni in zvočni lepoti pred dramatiko, kontrasti in celo potencialnimi prelomi. V največji meri je takšno dvojnost izkazovala izvedba Mozartovega Tretjega violinskega koncerta, ki je večkrat vse preveč gladko tekel, resda v izrazito baržunastih barvah z nekaj poživitvenimi mesti in, treba je priznati, izjemnim počasnim stavkom, v katerem je Rachlinova violina brez prestanka pela v enem samem zaokroženem dihu. Rachlin je tako na na videz najenostavnejšem mestu razkazal vso svojo bogato glasbeniško občutljivost in tudi njen modus, ki je zavezan lepemu, pevnemu, zaokroženemu. Slednje tri pridevke bi brez zadržkov lahko uporabili tudi za oceno izvedbe Mozartove Haffnerjeve simfonije. Pred Rachlinom so sedeli voljni glasbeniki, ki so z lahkotnostjo dosegali hitre tempe in kljub temu ostajali ves čas glasbeniško elegantni, zvočno izbrušeni, gibljivi in pripravljeni na majhne muzikalne izmike. Toda Mozartova glasba lahko govori, še posebej kadar jo izvaja tako gibko izvajalsko telo, tudi z bolj odločnimi besedami, drznejšimi kontrasti in z več revolucionarnega duha. Izvedbi tako sicer ne gre očitati ničesar, bila je izjemna v tehničnem in glasbenem smislu, pa vendarle ni presegala ustaljenosti v izrazu.
Iste, a vendarle nekoliko drugače zaostrene odlike so zaznamovale tudi izvedbo Mendelssohnove Italijanske simfonije, le da je bilo sedaj precej jasno, da je izvajalsko telo, ki je stalo na odru, številčno prešibko, še posebej za Rachlinovo osnovno intepretacijsko držo, ki je bila podobno kot pri Mozartu predvsem elegantna, poživljajoča, organsko premišljena, v melodičnem pogledu izrazito lirično zaobljena, zato ne preseneča, da je svoj vrhunec ponovno dosegla v počasnem stavku, kjer so melodične misli pele z nenavadno samoumevnostjo. Toda hkrati je recimo že repriza drugega stavka pokazala, da sta dve spremljajoči flavti skorajda preglasili glavno melodično linijo štirih violončel, podobno je veljalo za stereofonske odgovore med violinami in violončeli v finalu, nasploh pa je bila dinamična širina orkestra ozka, kar je dirigentu jemalo enega izmed možnih vzvodov pri doseganju dramatičnih poudarkov. Poslušali smo gladko, poživljeno, gibko, lirično premišljeno simfonijo, ki pa se je v svoji lepoti skoraj preveč lesketala, da bi lahko pokazala tudi na kakšne manj apolinične strani partiture in tako dosegla prepotrebni simfonični kontrast. Lahko bi rekli, da je tokrat fizika stala napoti izjemnim glasbeniškim močem orkestra in dirigenta.
