Neki dogodek, povezan z zgodovino ljubljanskega jazz festivala, je v marsičem spreobrnil naše razumevanje jazza, kreativne glasbe in popularne kulture 20. stoletja. Zamajal je trdovratna prepričanja, sprožil polemike, tudi zgražanja – češ da je to cirkus in ne glasba. Pisalo se je leto 1982. Dopoldan se je v središču Ljubljane zgodila karnevalska promenada, pravo bližnje srečanje tretje vrste.
Iz parka Zvezda se je na (takratno) Titovo cesto usula povorka črnskih muzičistov v pisanih kostumih, plesalcev, žonglerjev, za njimi pa poplesavajoča množica alternativcev in zijal. Nekaj, kar je danes prek Ane Desetnice naturalizirano mestno dejstvo. Tovariš miličnik je bil primoran ustaviti promet na desnem pasu vse do hotela Slon. Mojster ceremonije Sun Ra je svojemu Arkestru s kratkim gibom ponudil iztočnico, programsko geslo, ki je v refrenu gibalo naprej, drugam: »Space is the place!« Gledano nazaj je bil ta preludij v spektakularen celovečerni koncert Sun Rajevega Arkestra v nabito polnih Križankah prakoncert druge godbe, tiste godbe, ki je uprizarjala utopično možnost drugačnega naseljevanja in oblikovanja prostorov in krajev. Ljubljana je imela srečo. Poznavalci iz tujine so vedeli povedati, da je šlo za eno izmed najbolj impresivnih predstav Rajevega Arkestra v Evropi v tistem času. Dobro leto zatem je Sun Ra dvakrat zapored razprodal veliko dvorano Cankarjevega doma. Skupaj so šli glasbena fantazija, prizemljenost velikega orkestra in Sun Rajeva ideja, da je glasba magično sredstvo, vesoljska ladja, ki te ponese s planeta Zemlja in prek nje dosežeš lepše kraje, harmonijo človeštva v kozmosu.
Do Saturna in nazaj
Sun Ra je planet Zemlja zapustil 30. maja 1993. Bend Arkestra je za njim slabi dve leti vodil saksofonist John Gilmore, po njegovi smrti je vodstvo orkestra – nekakšne sunrajevske sekte – prevzel njegov drugi dolgoletni član, saksofonist Marshall Allen, ki je letos dopolnil devetdeset let. In letos mineva sto let od rojstva Sun Raja na Zemlji, ki ga obhaja turneja Sun Ra Centennial Dream Arkestra. Pred mesecem je njen del dokaj neopaženo oplazil naše kraje na slabo oglaševanem koncertu v Kamniku.
Danes o Sun Raju vemo precej več kakor leta 1982. Tedaj smo vedeli zlasti to, kar je hotel on sam. Tega ne vemo le po zaslugi ponovnih izdaj nekdaj obskurnih albumov in številnih arhivskih posnetkov, ki omogočajo popolnejšo glasbeno periodizacijo in vpogled v razvoj orkestra, temveč tudi zaradi obširnega raziskovanja glasbenih zgodovinarjev in jazzovskih piscev. Antropolog in glasbeni zgodovinar John Szwed (tudi avtor izvrstnih biografij o Milesu Davisu in Alanu Lomaxu) je leta 1998 objavil njegovo obširno biografijo Space is the Place, chicaški kulturni zgodovinarji in glasbeni kritiki John Corbett, Terri Kapsalis in Anthony Elms so leta 2006 v Chicagu pripravili razstavo in pozneje knjigo Poti v neznani svet: Sun Ra, El Saturn in chicaško afrofuturistično podzemlje, 1954–68, ki je prikaz fotografij, redkih dokumentov, zapisov, pesmi, letakov, risb in uličnih plakatov, s katerimi je Sun Ra v Chicagu širil svoje ideje in oglaševal delo Arkestra.
Dolgo časa je v glasbenih krogih veljalo, da je Sun Ra čudaški, genialni jazzovski glasbenik, ki je štirideset let deloval tako na margini osrednjih jazzovskih tokov kot avantgardnega jazza šestdesetih let. Ustalila se je površno lena in topa linearna zgodovina Sun Raja, ki je njegovo delo razdelila na tri glavna obdobja: na začetno chicaško, ko je v začetku petdesetih let nadarjeni glasbenik in vodja velikega orkestra postal mesijanski Saturnov sin in privzel identiteto »jazzovskega boga Sonca«, vmesno newyorško obdobje v šestdesetih letih, ko je s člani Arkestra živel v centru ameriške avantgarde in bil del eksperimenta, osvobajanja forme in črnskega kulturnega gibanja, ter zadnje, ki ga označuje selitev orkestra v Philadelphio v hišno komuno, ki zaradi zapovedanega načina življenja dobro shaja s sosesko in glasbeno ustvarjalno posega v čas velikih jazzovskih big bendov in ga vnaša v sedanjost. Arkestra je začel redno nastopati v Evropi in drugod po svetu šele po letu 1970.
Proti resnobnosti avantgarde
Danes dodajmo naslednje: enkrat leta 1952 je dober stride pianist Herman Blount, rojen 22. maja 1914 v Birminghamu v Alabami, razglasil, da mu je Stvarnik naložil, naj spremeni ime. Glasbenik, ki so ga vsi klicali Sonny, se je registriral na pristojnemu uradu kot Le Sony'r Ra, svoje podjetje pa imenoval Sun Ra. Nekdanji vodja solidnih swingovskih bendov v Alabami, oporečnik, ki se je leta 1942 upiral vpoklicu v ameriško vojsko (psihiatri so zapisali, da je »psihopatska in seksualno perverzna osebnost, a tudi zelo razgledan črnski intelektualec«), član chicaškega orkestra velikega mentorja Fletcherja Hendersona, je tedaj skupaj s prijateljem ustanovil majhno neodvisno založbo plošč El Saturn, ki je izdajala nizkotiražne singlice in albume vse do osemdesetih let.
Njegova skladateljska paleta je postajala vse bogatejša, svoj bend je poimenoval Arkestra. V njem so bili številni odlični glasbeniki, nekateri so v njem vztrajali od petdesetih let do smrti. Načitani samouk Sonny je svojo glasbo v črnskem južnem predelu Chicaga eksplicitno povezal z vprašanji identitete, s filozofijo, zgodovinskim okrevanjem črnskega ljudstva in misticizmom. Raziskoval je vlogo črnskega ljudstva v ustvarjanju civilizacije (starodavni Egipt) in vztrajal pri tem, da lahko glasba spremeni moralne vrednote posameznika in vpliva na usodo sveta. Že naslovi in struktura njegovih skladb naznačujejo sinkretičen spoj različnih tem, neskončnosti v vesoljnem etiopianističnem Sionu in afriške matice v Egiptu, Etiopiji in Nubiji. Szwed v biografiji nekje zapiše, da je bila pri Sun Raju glasba zmerom »podtekst nekega večjega načrta, ki njegovim glasbenikom ni bil povsem jasen«. Danes v Sun Raju ne vidijo le glasbenega prekucuha, ki je leta 1952 delal multimedijske hepeninge, podobno kot Cageova druščina v zavetju kolidža Black Mountain, marveč eno osrednjih osebnosti povojne črnske Amerike, ki je svojsko sprejela in interpretirala vlogo znanosti in tehnologije, četudi prek mistike in znanstvenofantastičnih stripov in likov. Sun Rajeva umetnost se je ozirala tako v preteklost kot v prihodnost, na novo je zamišljala metaforične in materialne prostore diaspore.
A pri tem ni bila zgolj »kozmična«, bila je tudi komična. Tega pomembnega elementa humorja, tudi klovnovstva v odnosu do mogočnikov, zabavljaštva in prismuknjene dostopnosti pri njem v iskanju sunrajevske »omniverzalnosti« ne gre spregledati, zlasti v primerjavi s smrtno resnostjo sopotnih avantgardistov. Ob neki priložnosti je rekel: »Humor je v vsej moji glasbi. Tako kot ritem. Ne glede na to, kako je odštekana, lahko nanjo plešeš.« Podobno ga je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pred očitki, da se mu je popolnoma odpeljalo, branil Thelonious Monk: »Ja, se mu je, a ves čas swinga.«