Ksiluris: Najpomembnejša stvar, ki sem se je naučil od svojega očeta Psarandonisa, je ta, da moram imeti ušesa vedno odprta – in da moram zaradi dinamike med igranjem poslušati tudi druge glasbenike, saj se lahko le tako hkrati vživim v različne vloge.
Z Jimom Whitom sta se spoznala v Avstraliji že v 90. letih. Ali lahko rečemo, da je duo Xylouris White nastal iz preigravanja oziroma jam sessiona s skupino Dirty Three? Kdaj je napočil tisti odločilni trenutek, ko sta se spogledala in si rekla – narediva nekaj skupaj?Ksiluris: Jima sem slišal igrati že prej, z drugimi skupinami v Melbournu. Igranje z Dirty Three je bila zame edinstvena izkušnja in hkrati sem takrat tudi prvič igral skupaj z Jimom. Prvič v majhnem baru v Fitzroyu, delu Melbourna, kjer sva imela improvizacijski trenutek znotraj neke pesmi. Takrat sem se zavedel, da sva zelo močno povezana. Potem sem z njimi igral vsake toliko časa – kot posebni gost pri nekaj skladbah. Tudi snemali smo skupaj in vsakokrat je bila to zame nova izkušnja, zato sem se teh improvizacij vedno veselil.
White: Enostavno sva zelo dobro igrala skupaj že od začetka. Kar začela sva igrati – in to ni stranski projekt, naj vas popravim, to je glavna stvar. To so koze.
Številni glasbeni kritiki se strinjajo, da se med poslušanjem vajine glasbe zdi, kot da se bo zgodilo »nekaj velikega« – in včasih se, drugič spet ne. Ali uživata v tem, da držita svoje poslušalce na trnih? Je to sploh nekaj, kar počneta načrtovano?Ksiluris: Zdi se mi, da oba veliko pridobivava s komunikacijo z občinstvom. Vsakič, ko igrava, je drugače. In rada se poigravava z občutki na kraju samem ter publiko, ki nama občutke vrača, popeljeva s seboj. To, da se osredotočiš na celoto in se ponekod držiš nazaj, ima lahko eksplozivne rezultate.
White: Rad sedim na robu prepada in se tam sprostim. Vendar ne predolgo.
Kako pomembna sta za vaju eksperimentiranje in improvizacija v glasbi?Ksiluris: Za najino glasbo sta eksperimentiranje in improvizacija zagotovo ključna. Čeprav je seveda res, da pri glasbi obstajajo različni pristopi, zato ne morem reči, da to velja za vso glasbo. Na Kreti ples in ritem nimata kitic in refrenov, temveč se vseskozi ponavlja ista tema. A ravno s tem ponavljanjem zgradiš skladbo in vse je odvisno od tega, kako jo odigraš in kako si odigral prejšnjo. Tukaj je nekaj podobnosti z arhitekturo. Včasih nekaj dodaš, drugič nekaj odvzameš; včasih nekaj zaigraš, drugič ne. Ko pa prideš do točke, ko ne igraš nič – no, to je umetnost. In to je tisto, kar te žene do eksplozije, ki sem jo omenil že prej. Pierre Soulages je rekel, da nas to, kar počnemo, popelje do tistega, kar iščemo. Če me vprašate, kaj iščem, bi vam odgovoril, da iščem dušo ritma in to, kako je ta odigran skozi generacije, vse do začetka glasbe.
White: Všeč mi je Jorgosov odgovor, a naj dodam še nekaj v zvezi z zmedo glede termina improvizacija. Recimo, da sem Phil Rudd in igram skladbe AC/DC na način, ki ga bodo ljudje označili kot »vsak večer enako«. Toda če bom res vsak večer igral enako kot prejšnji večer, če bom torej kot robot, bo vse skupaj zvenelo zanič. Zato se moram kot Phil Rudd vsakokrat prilagoditi situaciji, če hočem biti popoln bobnar, kar Phil Rudd tudi je. Je to improvizacija? Ne. To je nujno prilagajanje, s katerim sploh doseže učinek AC/DC.
Jim, vi ste sodelovali že s številnimi priznanimi glasbeniki. Kako drugače je bobnati za Nicka Cava in denimo za PJ Harvey ali Dirty Three? Ali morate postati drug(ačen) glasbenik, ko držite ritem za različne izvajalce? Se vam takrat spremeni način razmišljanja in poslušanja?White: Mislim, da sem vedno ista oseba. Seveda sem drugačen, vendar sem vedno drugačen, zato sem hkrati tudi isti. Ljudje bi rekli, da hočem služiti pesmi – in s tem se strinjam. Toda kaj lahko najbolje služi pesmi? Morda ji želite služiti na različne načine, jaz pa ji nočem zgolj služiti, temveč hočem postati pesem. Morda se bom drugače vedel, da nekomu na odru pomagam, morda bom nervozen in bom že na začetku naredil napako, da se sprostim, mogoče se bom spotaknil na poti do odra. Morda bom to naredil zgolj zato, da nekoga nasmejim. Ko tolčem po bobnih, imam denimo v mislih Chana Marshalla ali Billa Callahana in hočem udariti na njun način. Včasih pa tudi ne. Zakaj? To me morate vprašati točno medtem, ko to počnem.
Kdo pa so bili bobnarji, ki so najbolj vplivali na vas? Ali poslušate bolj jazz bobnarje stare šole, zgodnje rock bobnarje iz 60. in 70. let ali kasnejše, ki so bili bolj funky?White: Zelo rad imam kakšne bobnarje stare šole in tudi zgodnje rock bobnarje pa tudi nekatere punk bobnarje. Rad berem o Davu Toughu, vendar ga še nikoli nisem slišal igrati. Včasih sem poslušal Elvina Jonesa, potem je bil tu Lynn Wallis iz Melbourna, ki je imel neverjeten neworleanški slog, rad imam tudi Clara Moora, pa Eda Kuepperja.
Kako bi pa vidva opisala svojo glasbo, glede na to, da jo je težko popredalčkati med glasbene žanre?Ksiluris: Koze na skalnatih gorah gledajo stičišče morja in neba.
White: Koze. Da.
Kje napišeta največ glasbe? Jo pišeta skupaj?Ksiluris: Veliko najine glasbe je tradicionalne, zato tudi veliko najinih idej in delčkov izvira iz tradicije. Jimu pokažem plesne korake in ga seznanim z raznimi regionalnimi različicami. Veliko črpava s starih plošč, ki nama pomagajo oblikovati zvok. Iz starega gradiva nastane nekaj novega, zato lahko na najino glasbo plešejo tako stari kot mladi.
Je današnja pop glasba postala prevelik posel in prevelika znamka, da bi lahko mlade generacije tako kot nekoč naučila revolucionarnega mišljenja? Lahko glasba še spremeni svet? Kdo so pravi uporniki današnjega časa?Ksiluris: To je odvisno od zvoka. Zame je revolucija to, da ustvariš zvok z ritmom, ki ga občinstvo takoj vzame za svojega. To je zame motivacija za gibanje. In to velja za vso glasbo, ne glede na kategorijo.
