Tudi v punk rocku smo soočeni s številnimi urbanimi legendami, ki z leti dobivajo nove in drugačne obrise. Toda v nečem smo si nekako enotni – za razvoj punka sta pomembna predvsem dva dogodka. In sicer sta to trenutek, ko je Johnny Lydon prestopil prag prodajalne z oblekami Sex na Kings Roadu, in trenutek, ko je Tom Verlaine sedel za šank country kluba CBGB na newyorški ulici Bowery in lastnika vprašal, če lahko nastopi. Vse to so bili sprva šibki impulzi, ki so se pospešeno združevali in prerasli v gibanje, pozneje združeno in razpoznavno pod terminom punk rock.
Takrat je namreč postalo jasno, da obstaja mladina, ki ji ni bilo vseeno, kaj se dogaja z rock'n'rollom, zato se je odločila vzeti stvari v svoje roke. Začeli so peti in igrati – in kmalu spoznali, da je pod odrom vedno več ljudi, ki so jih radi poslušali. Linija med njimi na tej in oni strani odra je postajala vedno manjša in je hkrati tudi določila prostor, kjer se tovrstna glasba najbolje počuti.
Ta prolog v zapis o obisku koncerta znova zbranih Television ima svoj namen. Ne pomnim namreč, kdaj je kakšni skupini odprti prostor pod zvezdami (nastopili so namreč na Piazza Castello v Sestu al Reghena) tako škodoval kot prav njim, ne glede na to, da je bilo jedro programa vezano na njihov veliki, izvenčasni album Marquee Moon. Kajti Television, poleg daljšega ogrevanja, potrebujejo prostor, ki jih zapira, ne odpira – le tako lahko njihov »mesec« zasije v pravem sijaju.
Med tradicijo in surovo energijo
Naj zapisane besede ne zvenijo preveč konservativno ali v maniri punka za odrasle, a tako je. Ti občutki vodji »televizorjev« Tomu Verlainu zagotovo niso tuji, saj je njegova umetnost prej kot iz punka izšla iz zgodnjega odnosa in prvotne terminološke zmede okoli te glasbene vrsti, ko se je odnos do novih oblik glasbe šele na grobo vzpostavljal. Njegov punk je imel tudi zvrhano mero občutka za preteklost, in to veliko večjo, kot si je večina takratnih anarhistov upala priznati.
Television je bila skupina, ki je bila že v izhodišču bliže tradiciji od večine svojih sodobnikov; resda je črpala (in narekovala) energijo punka, a je informacije iskala tudi v kitarskih preigravanjih. Verlaine ni vztrajal na antiintelektualizmu za vsako ceno, temveč je zvok svojega benda jasno opredelil: zasnoval ga je na medigrah dveh kitar, ki jih je iz ozadja vodil in »blažil« bobnar z jazzovskim predznanjem, Billy Ficca. To je bila glasba, ki nikdar ni trgovala z občutki, ki je imela utemeljen ritem in pastoralne urbane poglede, ki so se v Verlainu nabirali skozi leta.
Ko je februarja leta 1977 na nosilcih zvoka izšel Marquee Moon, je spregovoril na drugačen način od tistega, ki je pripadal njegovemu času in prostoru. Album je predstavljal neko vrsto antologije, saj je bilo kar nekaj pesmi na njem starejšega datuma, Friction naj bi celo bila ena prvih, ki jih je Verlaine napisal, a vseeno je deloval kot nedeljiva celota; zato smo vztrajno čakali, kdaj nam bodo Television na tej strani Atlantika ponudili priložnost, da nam album v njegovi nedeljivosti predstavijo v celoti. Obstajajo namreč koncerti, za katere si pripravljen spremeniti svoj že določeni urnik – in Television z Marquee Moon so eden izmed njih.
Neverjetna preobrazba
So pa takšni dogodki zaradi velikih pričakovanj tudi tvegani; s tem ne mislim zgolj na slikovit, a za takšne muzike dokaj neustrezen komorni prostor na grajskem dvorišču, temveč predvsem na uvodno skladbo (See No Evil), ki fantom ni in ni stekla. Nastopajoči so bili v krču, Verlainov vokal povsem izpet in ne tako predirljiv kot nekoč. Če utrujenost vokala še lahko razumemo, pa ni mogoče razumeti medlih mediger obeh kitaristov (Verlaine in Jimmy Rip) ter »neprisotnega« basista Freda Smitha. Občutek je bil, kot da so Television na odru zgolj zato, da po hitrem postopku izvedejo program. Ali pa so vso stvar, tako kot fantje za mešalno mizo, vzeli prelahko. To so bili trenutki, ko je Ficca reševal bend, jih vračal nazaj v igro, ko so zbežali, ter lepil skupaj kitarske dialoge.
Po drugi skladbi (Prove It) je tudi postalo jasno, da je program nastavljen na »random« in ne po vrstnem redu skladb na albumu, kar se je izkazalo za dobitno kombinacijo. Že Elevation in Torn Curtain sta nakazovala lepše trenutke, od že omenjene Friction naprej pa se je zdelo, kot da je na odru drug bend, »tisti prej« pa je bil le bleda imitacija samega sebe. Ne pomnim, da sem sploh kdaj na odru videl takšno preobrazbo neke skupine sredi koncerta. Toda kaj je bil razlog temu, še danes ne vem – to so bili naenkrat tisti pravi Television, ki so nekoč z jasnim in prefinjenim zvokom samozavestno prestopili prag rockovske zgodovine in vanjo plasirali nekaj večnih označevalcev (Venus, Guiding Light), vključno z naslovnim epom Marquee Moon, ki so ga tokrat razvlekli z albumske dolžine na dobrih dvanajst minut čistega poslušalskega užitka – prav z njim so zabili poslednji žebelj v krsto obstoječega rockovskega establišmenta prve polovice sedemdesetih let. Formo so ohranili in nadgradili tudi v edinem, a konkretnem dodatku, s katerim so se spomnili obeh strani svoje prve male plošče Little Johnny Jewel in skladbe Glory z edinega ustreznega naslednika prvenca, Adventure.