Svojo zavezanost simptomu je Slovenska filharmonija potrdila že zgodaj: začela je nedolžno z gostovanjem Matthiasa Pintscherja, gotovo še najbolj zanimivega skladatelja in znosnega kapelnika, in nato nadaljevala z izpraznjenostjo Fazila Saya, mlahavo utrujenostjo Krzysztofa Pendereckega, filmsko naivnostjo Naderja Abbassija in kulminirala v globalno triumfirajočem globalistu Tan Dunu, ki med drugim dokazuje tudi kulturno, ne samo gospodarsko zmago Daljnega vzhoda nad popolnoma izmučeno Evropo.
Tan Dun se je sprva uveljavil kot tipični postmodernistični skladatelj, ki druži različne glasbene »kode«: navidez zahodnega, modernističnega z lokalnim, kitajsko-etničnim. A kmalu mu je očitno postalo jasno, da je širšo pogačo potrebno rezati na drugačen način: ne s konfrontiranjem različnega, ampak z utapljanjem vsega v vsem. Sam govori o mozaiku, ki da je zamenjal kolaž, bolj širokopotezno pa bi lahko govorili o globalizmu, ki je zamenjal postmodernizem. Tega najavlja že skladateljevo najbolj »znano« (najbrž bolj med poznavalci kot pri občinstvu) glasbeno-gledališko delo, opera Marco Polo, ki se spreminja v glasbeno-zgodovinski potopis: ta pa zaobjema srečanje med afriško, tibetansko, kitajsko, orientalsko in evropsko kulturo. V druženju različnih kulturnih iztržkov Tan Dun v resnici ni kaj posebej pazljiv do prave etnične substance, temveč tipično »eksotističen«: »tuje« substance (ali tudi »svoje«) se dotakne le toliko, da vzvalovi pričakovanje »drugačnega«, »oddaljenega«, nato pa se že zateče k drugemu dražilu, ali pa prvega namoči v tinti drugega: najbrž ni »lepšega« kot zaslišati kitajsko pentatoniko in glissandiranje ob ostinatnem jazzovskem ritmu kontrabasa. Brez najmanjšega dvoma je mogoče potrditi, da glasba Tan Duna z nenavadno močjo odmerja našo realno sedanjost, to pa je mogoče opisati kot izenačeno istost; njena metafora je svetovni splet, na katerem je razdalja med glasbo in Glasbo enako kratka kot razdalja med umetnostjo in pornografijo.
Ker toliko modrujemo o tem, da slovenski glasbi manjka stik z glasbeno sedanjostjo, smo jo zdaj dobili v izdatni in »pravoverni« meri. V Koncertu za papirna glasbila in orkester je Tan Dun »ekološki«: v središču je papir, kar naj bi bil poseben mik, pri čemer se izkaže, da je to predvsem mik za oči (dvorana je bila potopljena v temo, ni kaj, zabavno je gledati, kako zvok proizvajata papirnati dežnik in pahljača), medtem ko sta glasbeni tekstura in struktura neznosno siromašni (vsaj pol skladbe je monofone, druga polovica pa večinoma ritmično ostinatna, »ideje« prevzete iz opere Čaj), glasbenega razvoja pa zares ni: »organski« material v kompozicijo ne prinese nič pomembnega ne v substancialnem ne v strukturalnem ali konceptualnem pogledu. Toda Tan Dunova računica se izide: poslušalcu postreže z vrsto pozunanjenih dražil (na odru so avtomobilske »feltne«, za belimi panoji figure teles, ob katerih se mi je milo storilo: zakaj nista namesto tolkalcev nastopili tolkalki? Malo udarjamo z nogo ob tla, vmes se zaklinjamo P-la-(s)ci-du in pojemo ob »spremljavi« razvlečenega pedalnega tona, v čemer je enak našemu nesrečnemu pianistu-skladatelju Juriju Mihevcu, ki je v 19. stoletju Dunaj navduševal z igro s svojo »tretjo« roko: komolcem. Danes o njem nihče ne ve nič.
Podobno izpraznjena je tudi Simfonična pesnitev treh not: problem ne more biti materialna askeza (minimalisti so pokazali, kaj je mogoče storiti z »odrekanjem«), temveč njena potopljenost v najbolj šablonske in poceni harmonske, ritmične in oblikovne poltrike. Tan Dun je sicer ugotovil, kako do navdušenega aplavza svoje dobe, ampak z veliko večjo mero iskrenosti to počne veliko bolje cela falanga popularnih glasbenikov, ki se ne pretvarjajo, da so umetniki na lovu za resnico življenja.
Za konec še malo sladila v obliki Ravelovega Bolera izpod Tan Dunove taktirke. Gotovo nenavadna mojstrovina, ki daje možnost, da v celem sijaju zablesti tako orkester v celoti kot njegovi solisti. Slišal sem dovolj zanimive sole Massimiliana Mianija, Mateja Šarca in Paola Calligarisa, nato pa samo še zgoščanje teksture v nerazpoznavno enoličen zvok, ki je zmeraj bolj teptal finese in se osrediščal na izdatnost in ritmično enoumje. Ni kaj, nova ideologija na pohodu in mi veselo z njo. Ko se bomo simptoma zavedeli, bo prepozno, ker bo že metastaziran: kot tajkunski krediti v bankah.
