Skopski jazz festival je že mnogo let ena žariščnih točk na zemljevidu evropskih festivalov sodobnega jazza in improviziranih godb. Letošnja izvedba, triintrideseta po vrsti, je potrdila njegov mednarodni ugled in izborjeni položaj v glavnem makedonskem mestu, ki seveda ni na takšnem glasbenem prepihu, kakor je, recimo, Ljubljana. Zato ima festival, ki ga vsa leta pripravlja Oliver Belopeta z majhno prizadevno ekipo, v Makedoniji posebno težo. O tem več ob drugi priložnosti. Letos je bila vez Skopja s Slovenijo bolj poudarjena: kot gostujoči umetniški vodja festivala je program oblikoval Bogdan Benigar, vizualno podobo festivala pa je dodal Karlo Medjugorac. Če k temu primaknemo, da v imenitni publikaciji o zgodovini festivala kar sijejo fotografije Žige Koritnika, potem je skopski festival po svoje tudi »naš«. Temu v suhoparnem žargonu pravijo dobro mednarodno sodelovanje. Belopeta je bil pred leti selektor ljubljanskega jazz festivala, programsko ga je v izredno nehvaležnih razmerah utiril na raven, ki si jo Ljubljana zasluži. Osebne vezi in prijateljstvo dajejo nekaj več. Belopeta seveda dobro pozna lokalne poslušalske navade in jim spretno prikraja program, toda zato ni pretirano kompromisarski.
V štirih festivalskih dnevih je bila velika »univerzalna dvorana« za 1200 ljudi prva dva večera skoraj polna in v soboto zvečer razprodana. Zaključni nedeljski večer z The Necks in trobentačem Leom Smithom v dvorani skopske opere z osemsto sedeži je bil dobro popolnjen, vsi manjši koncerti v mestnem klubskem kompleksu ob reki Vardar, kjer je tudi mladinski kulturni center, pa izredno dobro obiskani, z družabnim vrvežem, ki kar moti poslušanje koncertov. Občinstvo je bilo pisano, od pomembnežev do velikega števila mladih obiskovalcev. Cene vstopnic so bile zmerne, še dostopne za življenjski standard v Makedoniji. Podatek, da so prodali kar 240 kompletov vstopnic za vse prireditve po ceni 42 evrov, pove dovolj. Če ustvariš zainteresirano publiko in jo znaš obdržati, kar je težje od prvega, potem so to temelji za živahno in resno glasbeno prireditev, kar skopski jazz festival je.
Fire! Orchestra so trenutno eden najmočnejših improrock bendov na svetu. Nalašč uporabljamo oguljeni izraz rock. V Skopju je igral 24-članski orkester, ki je multiplicirana forma osnovnega tria Fire!, ki je letos »zapalil« Gromko na Metelkovi. Njihovo razstavljanje in nadgrajevanje raznih tradicij, jazzovskega orkestra, alterrockovskih robov, aranžiranja in improviziranja, dirigirane igre in kolektivnega empatičnega muziciranja je tako kompleksno in enostavno, da mu komaj najdemo vzporednico. Matsu Gustafssonu je uspelo v enem orkestru združiti sodobno nakopičeno glasbeno senzibilnost (podstat je rockovska, hrupna elektrofonija, jazzovska, »indie«) in individualnost glasbenikov, ki prihajajo iz različnih svetov – od metal bendov, alterrock bendov, celo modernistične operne tradicije do folk miljeja in pahljače jazzovskih odvodov; so noro razgiban bend, ki bruha ogenj, razvnema duha in burka glasbene vode. To ni jazzrock bend, ne omledni »fusion«, je masivna nova muzika, ki pa ima primerljive zglede v zgodovini velikih orkestrov. Mogočna pihalska sekcija, podvojena basovska zrnatost (električni bas in kontrabas), dva bobna, kitarista, elektrofonik za goste šumske motnje in trije pevci (metal-folk pevec, »indie« rockerica in avantoperetna muza) pod vodstvom »šefa« od začetka do konca gradijo koncert in podajajo komade. Končni refren komada o življenju in smrti, masiven kot Himalaja in prostran kot skandinavske planjave, je prižgal in v življenje obudil vse najboljše iz kreativnih godb zadnjih desetletij. Bazično, direktno in skoraj ekstatično – na robu.
The Necks, letos so dvakrat nastopili v Ljubljani, so v novi fazi svoje »spreminjajoče se istosti«. Vse bolj jo kroji basist Lloyd Swanton s čedalje bolj abstraktno repeticijo snopov z lokom, kar rahlja izrazitejše pulziranje. Pianist Chris Abrahams je vse bolj igrivo speven, celo manj statičen v križanju melodijskih vzorcev, Tony Buck pa je pravi šaman fokusiranega zvončkljanja in vrtinčenja kovinskega zvoka činele. Bil je eden njihovih bolj večplastnih koncertov-ritualov sploh, nabit z interferencami, ustvarjanjem poslušalskih lukenj v igri diferencialnih tonov, ki dinamično izžemajo, dobesedno izčrpavajo slišanje glasbe.
Med drugimi nastopi omenimo naslednje. Trobentač Leo Smith, nastopil je v duetu z lokalnim »oblikovalcem zvoka«, ostaja glasbenik predirnega, širokega razmišljujočega in sočnega tona, podloženega z glasbeno in družbeno mislijo. Belgijski kitarski trio Dans Dans je na klubskem koncertu potrdil, da je eden tistih antijazz bendov, ki jemlje najboljše iz »downtownerskega« zajemanja iz popularnih in filmskih godb in to zapakira v kompaktno godbo navdiha, hrupnih in tekočih pasaž, pri tem pa prehaja meje med rockovskim in jazzovskim bendom. Nedeljska opoldanska matineja tuvanske pevke Sainko Namčilak in pihalca Neda Rothenberga je po dolgem času pričarala intimno razkošje, kakršnega lahko da improvizacijski dvogovor glasu tisočerih odtenkov in reminiscenc ter usmerjene pihalske igre. Poljsko-norveški kvartet saksofonista Macieja Obare je odigral intenziven svobodnjaški jazz koncert, newyorški pianist Matthew Shipp pa je na svojem klavirskem recitalu dokazal, zakaj originalen, neortodoksen pristop do »standardov« lahko proizvede vznemirljiv in zahteven pianizem. Festivali z že enim vrhunskim nastopom so danes redki, skopski je ob finih koncertih dal dva.
