O resničnih preprekah na slovenski glasbeni sceni bi težko govorili, ker jih v resnici za zdaj še nismo izkusili. Morda je največja težava v tem, da od benda vsi pričakujejo, da bo igral brezplačno samo zato, ker ni uveljavljen, kljub temu da kot dijak oziroma študent že tako in tako nimaš denarja niti za nove strune. Težava je tudi v tem, da mladega benda, ki nastopa kot predskupina, praktično nihče ne posluša, saj vsi menijo, da tega ni vreden. Tu gre sicer za problematiko kulture poslušalcev – tudi takrat, ko je treba plačati vstopnino, za katero pa mislimo, da je nujna.
Torej ste vseeno izkusili že kar nekaj konkretnih preprek. Kakšne pa imate izkušnje z organizatorji koncertov? Kaj je danes realno pričakovati, da organizator ponudi vzpenjajočemu se bendu?V veliki večini se začne s povračilom potnih stroškov, kar znaša okoli 50 evrov, kakšnim pivom in morda pico. Potem si seveda poskušaš izboriti še kakšen dodaten evro – tu govorimo o zneskih med 50 in 200 evri, odvisno od dogodka oziroma kompenzacije. S tem mislimo na to, kakšno reklamo si bo lahko izvajalec naredil z nastopom. Denar, ki ga zaslužiš, pa spet investiraš v opremo. Mi smo denimo vse izkupičke namenili za naš prvi album.
Kdaj so vas opazili mediji oziroma glasbeni novinarji – kateri trenutek štejete za prelomnico?Mediji so nas opazili z začetkom Špil lige. Največja prelomnica pa se je zgodila z zmago v finalu. S tem smo dobili za naše razmere precej medijske pozornosti in predvsem veliko koncertov.
Koliko pa si za obveščanje javnosti in promocijo pomagate z družabnimi omrežji, kot sta facebook in twitter? In koliko težje bi vam bilo brez tega?Naše obveščanje javnosti poteka le po facebooku in s plakati pred koncerti. Uporabljamo tudi twitter, vendar tam nismo opaženi oziroma mu ne posvečamo dovolj pozornosti. Težko bi opredelili, koliko težje bi bilo brez tega, ker družabna omrežja uporabljamo že od vsega začetka, zagotovo pa bi bilo verjetno precej žalostno.
Kaj pa soundcloud in podobne spletne strani za deljenje in objavljanje avdioposnetkov? Koliko jih uporabljate, kako učinkovite so in kakšen je odziv?Soundcloud smo uporabili, ker je bilo treba za Špil ligo tja naložiti demo posnetke. Z izdajo albuma bomo uporabili soundcloud in podobne strani, saj menimo, da mora biti glasba slišana in dostopna tudi tistim, ki ne želijo kupiti albuma.
Bi rekli, da so tekmovalni festivali, kot je Špil liga, učinkovita odskočna deska za neuveljavljene ali manj uveljavljene glasbene izvajalce? Kaj vse ste pridobili z zmago in kje se vam to pozna? Imate več ponudb za koncerte? Višjo ceno? Večjo medijsko izpostavljenost?Vse od naštetega.
Na Špil ligi vam je sodelovanje ponudil najprej Gušti, ko je bil gostujoči član žirije, na koncu ste končali v rokah Petra Dekleve. Zakaj ste snemanje prvenca zaupali prav njemu?Pravzaprav nam je Gušti že takoj predlagal Petra, saj sam ni producent. Se nam je pa prijazno ponudil, da nam pomaga urediti kakšno slovensko besedilo, če ga bomo imeli. Po Guštijevem predlogu smo se s Petrom dobili na kavi in podebatirali, kaj in kako. Ker smo se ujeli praktično v vseh naših željah in njegovih zahtevah, je bil posel sklenjen, rezultat pa bo viden kmalu, saj smo večji del snemanja že opravili. Snemanje s Petrom je bilo zabavno in hkrati učinkovito, saj je v tem, kar počne, res dober.
Se danes glasbeni skupini sploh še splača posneti album?Mislimo, da se ga ne splača posneti, če govorimo zgolj o njegovi prodaji. Toda naš namen je, da imamo nekaj, kar lahko damo iz rok in s čimer se lahko reklamiramo. Album bomo poslali tudi različnim organizatorjem, skupinam in založbam, za katere upamo, da bi nam morda ponudili sodelovanje.
Kaj pa digitalni izidi? So smiselni, če so plačljivi, glede na to, da je na spletu toliko možnosti piratstva oziroma brezplačnega prelaganja glasbe?Zaradi piratstva nas ne skrbi. Tisti, ki želi imeti našo zgoščenko, jo bo kupil. O digitalnem izidu naših komadov se še nismo pozanimali. Verjetno bo opcija tudi to.
Kaj si obetate od bližnje prihodnosti in kakšne so vaše želje – več koncertov, večji festivali...Več koncertov, več oboževalcev, večji festivali, bolj ugodni časi nastopov, prodor v tujino…
V kakšni meri pa vas zanima delovanje v tujini, če tujino razdelimo na območje nekdanje Jugoslavije in pa na »zahod«, torej Avstrijo, Nemčijo, navsezadnje tudi Veliko Britanijo?Kar koli se bo odprlo, bomo sprejeli z odprtimi rokami. Tujina nas vsekakor mika oziroma je naš dolgoročni cilj, vendar bomo šli počasi in sledili toku.
Kaj pa menite o besedilih v slovenščini? Za slovenske radijske postaje so ta skoraj nujna, če bi hoteli, da vas kot domače izvajalce pospešeno vrtijo...Glede na to, da imamo vsa besedila v angleščini, nam očitno slovenščina ne leži najbolje. Ker smo odraščali bolj ali manj ob poslušanju tujih izvajalcev, nam je izražanje v angleščini bližje. Prav tako pa bo tujina, če nam seveda prodor tja uspe, veliko bolj dojemljiva za angleška kot za slovenska besedila.
Za konec pa še tole: pri kom spi koala?Koala Boris spi v prostoru za vaje, kjer ureja vso birokracijo.
