Naj te besede ne zvenijo kakor koli bogokletno, a novinci Koala Voice so povozili izkušeni kolektiv Moveknowledgement. Njim se godbe tokrat enostavno niso zgodile, naj so se še tako trudili, medtem, ko so – meni do tistega trenutka povsem neznani – Koala Voice navdušili z igrivo sproščenostjo. Seveda je treba pripisati, da so Moveknowledgement že davno tega lestvico dvignili zelo visoko, kar jih v trenutkih, ko je ne dosežejo – tepe. Od njih upravičeno pričakujemo več, kot so nam ponudili v petek, ko so bili vse preveč studijski in premalo koncertni, za kar bi sicer lahko poiskali dvojne ali celo trojne razloge, a to tokrat ni »point«. Material enostavno ni pridobil spontanih dimenzij, ko se fantom muzike dogajajo same od sebe in se kolektivna igra poigrava z individualnostjo vsakega posameznika posebej. En nastop seveda ne more niti merodajen za kakršna koli posploševanja, tudi zato ne, ker je bila z vabili v žepu na prepihu tudi publika, kar zna vplivati na bend. Tej pasti so se uspešno izognili Koala Voice, kar vsekakor ne preseneča, saj večjih odrov (še) niso vajeni, to pa ne pomeni, da se jim jih ne bodo treba navaditi v prihodnosti. Glede na slišano je v njih zadostna mera zdravega potenciala, pri kateri morajo odmisliti vse nehvaležne primerjave, ki jih je bilo slišati po špilu. V njihove »power« muzike se namreč ne glede na starost ni bilo težko vživeti, omenjeno igrivost pa je treba razumeti najprej kot tolikokrat pogrešano arhaično rock'n'roll intuicijo. Prav ta odpira nežno-surovo napetost, ki kaos v mladem človeku prevede v umetnost, pri Koala Voice v zelo melodične kitarske linije. Morali pa bodo biti malce bolj inventivni pri aranžmajih. Nasploh pa lahko rečem, da sem v zadnjem času od novih slovenskih bendov dobil zvrhan koš energije, ki je nisem začutil že kar nekaj časa. »And I feel fine,« bi rekel Michael Stipe.
V soboto je prišlo na Metelkovi tudi do prvega kolobarjenja v tem semestru, saj s(m)o sočasno lahko spremljali povratek beograjske skupine Vrooom in promocijo novega albuma Sami maži i ženi skopskega benda Xaxaxa. Še pred tem smo bili na istem odru priča nevsakdanji kombinaciji avstrijskega in ameriškega benda na skupni turneji, The Liberation Service. V tem času se ni veliko spremenilo v njihovi glasbi, morda je le malce bolj tekoča in manj oscilacirajoča. Povsem sprejemljivi pop-folk-punk, ki včasih vzame malce pri The Strokes, včasih pri Franku Turnerju, da bi razgibanost dosegli s suhim petjem in občasno rabo violine. Manjše razočaranje so nam pripravili High Dive iz Indiane, ki nekaterim referencam navkljub niso odstopili dlje od vzporednic z na hitro sestavljenimi »college« bendi. Ne vem katera že inkarnacija kolektiva Vrooom (rekel bi, da tudi sami nimajo pregleda nad tem) se spreminja in plemeniti s prihodi in odhodi iz benda. Ne glede na dinamiko ekipe si v nečem ostajajo enaki: uspešno uravnavajo in blažijo številna nasprotja med karakterji, ki se v različnih intervalih prevajajo tudi v njihovo celostno umetniško integriteto. Rockovska karizma se srečuje z elektronskimi »preseki« in surovimi rezi industriala, v katerih se najde dovolj prostora tudi za vokalne folkovske dovtipe z makedonskim predznakom. Ti po ekspresiji niso blizu punk-rockerjem Xaxaxa, ki so se z novim albumom nekoliko umirili glede na vse tisto, česar smo bili z njihove strani vajeni nekoč. Seveda, to so še vedno posvečene muzike, ki pa tokrat dolgujejo nekoliko več domači popkulturni in televizijski tradiciji, začenši s filmom Najdolgiot pat; pri čemer ulica in punkovska karizma ostajata nedotaknjeni. Xaxaxa so medtem preskočili glavno oviro: v studiu zorijo, na odru se sprostijo, četudi ločnica ni tako groba, kot se sliši/bere na prvi posluh. Omenjeni prehod so znali obrniti sebi v prid, zadržali vse osvojeno, le za odtenek tesneje stopili s časom in pobrskali tudi med aktualnimi neodvisnimi smernicami z zadostno mero zdravega humorja.