Disciplina. Pravi, da zdaj dejansko počiva in da je na počitnicah tudi njegov inštrument, toda kar se tiče vadenja, je drugače precej discipliniran. Med šolskim letom je na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana vadil vsak dan. Dijaki imajo sicer možnost, da vadijo tudi v DIC, kjer je čez teden bival tudi on. Tam je veliko dijakov glasbenikov, saj je ta dijaški dom na Poljanski cesti najbližji konservatoriju.
Z mislimi na akademijo. Srednjo šolo ima skorajda v žepu, obveznosti za inštrument je že poravnal. Jeseni pa bo treba na akademijo. »Šel sem na sprejemne izpite tudi v München, sestavljeni so bili iz teorije, klavirja in glavnega inštrumenta, in ker sem šel pred komisijo samo za svoj inštrument, bi me morali pravzaprav takoj vreči. Menda imam jeseni še eno priložnost, da opravim vse obveznosti, toda v resnici me bolj mika študij v Ljubljani.« V Ljubljani se na sprejemnih izpitih pihalcem in trobilcem ni treba truditi s klavirjem, če opravijo glasbeno maturo, še večji razlog za ostanek doma je odlični profesor Boštjan Lipovšek in dobri pogoji za študij. In še vedno je možnost študijske izmenjave prek programa Erazmus, da si odpre poti še v tujino.
Idrijska godba. Idrijska godba se ponaša z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, kmalu bodo praznovali 350-letnico obstoja. Ogrič je hvaležen družini, ker mu ves čas stoji ob strani, pa tudi domači godbi, v kateri je pustil svoje prve orkestrske korenine. V godbi igra sedem let, na rog igra enajst let. »Godba mi je dala ogromno, tam sem dobil prve izkušnje z orkestrom, pošiljali so me na seminarje, pomagajo mi finančno, tudi zdaj pri nakupu inštrumenta. Francoski rog stane okrog sedem tisoč evrov.«
»Pleh« se utrudi. »Pri izbiri roga sem gledal na to, da ima dober zvok in da so toni čim bolj točni. Najpomembnejše pa je, da inštrument ne 'zapira', kot rečemo rogisti, kar pomeni, da se pri visokih tonih pritisk zraka ne obrača nazaj v ustnik, kajti tako je potem mnogo težje igrati.« Nabavil je rog nemške znamke Alexander; že prej je imel inštrument iste znamke, vendar bo novi kakovostnejši. Ta znamka je v Evropi najbolj razširjena, razen v Angliji, kjer se je uveljavila druga. »Z leti vrednost inštrumenta ne narašča kot recimo pri godalih, 'pleh' se utrudi in čez čas je treba zamenjati cevi ter celoten sistem tipk.«
Rog v simfonični glasbi. V simfonični glasbi obstajajo temeljna dela, v katerih so rogovi v prvem planu. Rog je – kar se tiče zvoka – zelo blizu pihalom, za razliko od drugih trobil, dobro se vklaplja v pihalno in trobilno sekcijo, pouči Ogrič. Sploh v romantičnih delih je zelo opazen, saj se po navadi rogovi oglasijo na vrhuncu skladbe. Mahlerjeve simfonije so menda biblija za horniste, ravno tako dela Richarda Straussa, ki je ustvaril Till Eulenspiegels in Ein Heldenleben, pa opero Don Kihot ali Alpsko simfonijo, v katerih so rogovi pomembno izpostavljeni. Napisal je tudi dva koncerta za rog. Hornist je bil tudi njegov oče in do tega inštrumenta je čutil še posebno naklonjenost. »Vsem hornistom je zelo blizu tudi Mozart, ker je napisal štiri koncerte za rog, menda za svojega prijatelja, hornista Josepfa Leutgeba. Pri nas je vse štiri koncerte nedolgo nazaj posnel Boštjan Lipovšek.«
Solist pa ne. Na vprašanje, kaj pomeni biti dober rogist, pravi Ogrič, da je na prvem mestu kakovostno proizveden zvok, pomembna pa je tudi tehnika. »Tehnika je sicer lahko popolna, vendar brez pravega zvoka vse skupaj ne zveni, kot bi moralo. Pravzaprav se mora hornist izklesati v obojem. Da dobiš dober zvok, je pomembno, kako pihneš zrak v inštrument.« Čeprav so vsi trije prej omenjeni skladatelji napisali temeljna dela za rog kot solistični inštrument, Ogrič vseeno ne bo solist. Njegov cilj je, da pride v odličen orkester. »Solistična dela so pomembna v obdobju študija in prav je, da jih izvedem čim več, kajti vse to pomaga k boljši orkestrski igri. Zdi se mi, da v simfonični glasbi le ni toliko tehničnih in muzikalnih zagat, ki so skrite v solo koncertih za rog teh velikih mojstrov.« So pa seveda tudi v orkestralni glasbi težki deli: veliko je solističnih delov, pri katerih v resnici »ostaneš sam« oziroma se te mora najbolj slišati, pri čemer zelo pomagajo solistični nastopi s klavirjem.
Simfonični orkestri. Čeprav Ogrič sebe ne vidi kot bodočega solista, so v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija prepričani drugače. Za zdaj je njihov najmlajši član, ki se jim občasno pridruži, sicer pa dijaki po navadi takšne profesionalne priložnosti še ne dobijo. Zagotovo bo sčasoma dobil tudi to priložnost, kot jo je že dobil lani s Simfoničnim orkestrom KGBL: en koncert je bil v Vidmu, drugi v Ljubljani, na podelitvi Škerjančevih nagrad v Slovenski filharmoniji (letos je tudi sam prejel Škerjančevo nagrado za izjemne uspehe pri umetniškem uveljavljanju šole KGBL, op. p.). Takrat je igral Narodno in Scherzo skladatelja Tomaža Habeta. Odigral je odlično in slišal ga je profesor Lipovšek, ki je tudi član radijskih simfonikov. Čez nekaj dni ga je poklical, če bi sodeloval na Noči klavirjev v Cankarjevem domu. »Seveda sem takoj pristal, dobro sem se izkazal in prišlo je še nekaj vabil.« Že naslednje je bilo za sodelovanje pri Mahlerjevi Prvi simfoniji, ki zahteva kar sedem rogov in je v izvedbenem smislu precej zahtevna. »Zdaj me pokličejo takrat, ko me potrebujejo, z njimi sem recimo igral ves julij.« Ogrič je imel tudi to srečo, da je že okusil Orkester Slovenske filharmonije in orkester ljubljanske Opere. Kar nekako se zdi, da bo kmalu prerasel domače orkestre, sploh ko tako brez omahovanja pristavi, da se nekoč vidi med Berlinskimi filharmoniki, ki so morda ta hip celo najboljši orkester na svetu.
Komorna glasba. Vidi se tudi kot komorni glasbenik. Lani je bil član Kvarteta rogov, ki je na TEMSIG osvojil zlato priznanje. Letos je bil tudi član Trobilnega kvinteta KGBL, drugače pa komornih izkušenj še nima veliko. »Mislim, da bo zdaj na akademiji dovolj časa tudi za poglabljanje v komorno glasbo, v Slovenji so zelo dobri pogoji zanjo.« V bližnji prihodnosti se ne bo udeležil nobenega tekmovanja, razmišlja pa o recitalu v domači Idriji. »Rad imam konkreten cilj pred seboj, da ne vadim le zase.«
Individualno čutenje. Rog je bil nekoč lovski inštrument in ga pravzaprav ne najdemo v nobeni drugi glasbi razen v simfonični ali kakšni eksperimentalni. V interpretacijskem smislu pa je Ogrič prepričan, da je v prvi vrsti treba dobro prebrati note in se zapisanega držati. Šele nato je treba dati v skladbo nekaj svojega. »Vsak čuti glasbo drugače. Sicer ni nič narobe, če se najprej posluša posnetke določenih skladb, a nisem ravno privrženec tega.«
