Festival Ljubljana je organizator prvega tovrstnega tekmovanja v našem prostoru, ki od 25. februarja poteka v treh etapah. Tekmovanje, na katero se je prijavilo več sto profesionalnih pianistov z vsega sveta, strokovna žirija pa je nato izluščila dvaindvajseterico najboljših, bodo danes in jutri sklenili s finalnima večeroma, ob 18. uri, v Cankarjevem domu, kjer bo šest finalistov spremljal Simfonični orkester RTV Slovenija, po nareku dirigentske palice maestra Ricarda Castra. Zmagovalca čaka nagrada v vrednosti 30.000 evrov in priložnost sodelovanja z nekaterimi najpomembnejšimi recitali, nastopi ter orkestri na svetu. Umetniški vodja tekmovanja, priznan italijanski pianist Epifanio Comis, je do sedaj z rezultati zelo zadovoljen. Pravi, da mora biti vsaka sekunda tovrstnega tekmovanja določena do sekunde natančno: »Cilj je zmagovalcu ali zmagovalcem – če bo pri rezultatih šlo na tesno – ponuditi perspektivo v njihovi umetniški karieri. Ne gre samo za zmago in slovo dan po tekmovanju, temveč tudi za to, da jim pomagamo pri nadaljnjih stikih z agenti, pri čemer je podpora Festivala Ljubljana ključna. Sem so prišli najpomembnejši orkestri, dirigenti in solisti na svetu, pa tudi agencije, novinarji in vsi preostali, ki lahko kakorkoli prispevajo k njihovi prepoznavnosti. Vsi tekmovalci so odlični pianisti, a mi iščemo umetnike, nekoga, ki bo poleg obvladovanja velikih repertoarjev zanimiv tudi za občinstvo.«

Klasična glasba, spomenik
popolni lepoti

Umetnika pa ne naredita samo odlična tehnika igranja in disciplina, to je le osnova, nadaljuje umetniški vodja. Klavir je zahteven inštrument, ker poleg glasbenikovega fizičnega obvladovanja telesa zahteva tudi imaginacijo zvoka, glasu. Klavir mora peti, glasbo pa je treba dihati in živeti. »Pianist mora razmišljati o glasbi v vsej njeni širini, o umetnosti nasploh, od vizualnega ustvarjanja do literature. Zavedati se mora svojega kulturnega ozadja in obvladati opero, saj klavir imitira pevca in barve orkestrskih inštrumentov.«

Danes je v svetu ob vse večji poplavi vsebin z nizko umetniško vrednostjo težko izraziti klasično glasbo. Stopnja kulture pada, je prepričan Epifanio Comis, kultura klasične umetnosti pa je pomembna, saj nam pomaga ohranjati notranjo globino. »Na Bacha smo vedno gledali kot na boga, Mozartova glasba prihaja od boga, Beethoven je skladatelj, ki je šel z Zemlje v metafizično dimenzijo. Vsi ti pomembni skladatelji so vedno ustvarjali v strogem stiku z literaturo, zgodovino, domišljijo in kulturo. Ko igraš njihovo glasbo, začneš razmišljati o stvareh izven običajnega. K temu se moramo vračati, če ob vsakdanjih stvareh, ki so seveda tudi pomembne, ne želimo izgubiti naše narave. Za to živimo.«

Po tekmovanju nazaj v Kijev

Roman Lopatynskyi je 29-letni tekmovalec iz Ukrajine, ki je klavir začel igrati pri rosnih petih letih. Zanj je bila ta izbira najbrž samoumevna, saj sta pianista tudi oba njegova starša. Klavir pa ni samo njegovo življenje, temveč tudi zaveznik v času vojne. Kljub terorju, ki se je zgrnil nad njegovo državo, se je v rojstnem Kijevu odločil ostati, skupaj z družino in nekaterimi prijatelji. Tam za rojake prireja koncerte, in če ga bodo vpoklicali, se bo šel tudi borit na fronto. Ne zanika dejstva, da ga je strah. »Težko je vse to razumeti, a za nas, glasbenike in kulturne delavce nasploh, je pomembna misija, da ljudem dajemo to luč, ta čustva skozi umetnost. To je naše vrste podpora. Ne moremo vsi zapustiti Ukrajine. V prvih dneh vojne je bilo res nenavadno, a sčasoma, po nekaj mesecih, smo začeli s koncerti, z zanimivimi projekti. Občutek je še vedno nenavaden, a delamo, kar pač lahko, in upamo, da bo vojne čim prej konec.«

Ukrajinsko ministrstvo za kulturo mu je dalo uradno dovoljenje, da se je lahko v Ljubljani udeležil Mednarodnega klavirskega tekmovanja, ki mu ga je priporočil njegov profesor. Za seboj ima že celo vrsto tekmovanj in nagrad, a tokrat prvič nastopa v Sloveniji. Na odru ga že dolgo ne daje več trema, kvečjemu se mora na tekmovanjih takšne stopnje potruditi, da med igranjem ostane karseda zbran. Pred tekmovanji praviloma vadi po šest ur na dan. »Pred seboj imam še nekaj let, namenjenih tekmovanjem. To obdobje se po mojem mnenju za pianista začne zaključevati pri 32 letih. Sicer pa to zame ni kot kakšno športno tekmovanje, bolj gre za to, da se učim od odzivov, ki jih dobim.« Kariera profesionalnega pianista je pot velikih odrekanj, še dodaja: »Klavir postane tvoje življenje od otroštva do starosti. Biti moraš discipliniran v svojih mislih in srcu. Moraš si zaupati in verjeti v to, kar počneš.«