Bil je tudi član številnih komornih zasedb, med njimi Klavirskega kvarteta RTV Ljubljana, Musica Antiqua Slovenica, Ansambla Slavka Osterca, zasedbe Camerata Labacensis, Ljubljanskega godalnega kvarteta. In ker je biti glasbenik poslanstvo, še danes, pri 84 letih, inštrumenta ni odložil. Zdaj nastopa priložnostno, najraje pa je na odru kar s svojo vnukinjo, pianistko Vesno Kres.
Kaj od svojih članov terja neki orkester, ki sicer deluje kot utečen ustroj?
Če so se vaje začele ob deveti uri zjutraj, je to pomenilo, da smo bili vsi tam ob devetih, z uglašenimi inštrumenti in pripravljeni za začetek snemanja. Morajo biti neke utečene navade, točnosti, odgovornosti, da orkester lahko izpolnjuje svoje poslanstvo. Moj poklic je pravzaprav nihal med umetnostjo in rokodelstvom, razumel sem ga kot službeno obveznost. In šele ko sem se upokojil, od tega pa je že dvaindvajset let, sem se lahko nadgradil in dejansko postal svoboden umetnik. To pomeni, da ne igram več za denar, ampak zastonj. (smeh)
Imeli ste štirinajst let, ko so ustanovili radijski simfonični orkester. Se česa v zvezi s tem spomnite? Violino ste že igrali.
Takrat sem bil še mladenič, na srednji šoli v Mariboru, violino sem res igral, a se mi še sanjalo ni o dogajanju v Ljubljani in orkestru, ki je pozneje postal moj orkester. Ko sem šel v Ljubljano na glasbeno akademijo, sem šel s prepričanjem, da se bom vrnil v Maribor, kajti takrat se je veliko govorilo, da se bo ustanovila mariborska filharmonija. Celo sedežni red v orkestru je bil že narejen, na katerem sem bil tudi jaz. S tem orkestrom potem ni bilo nič, jaz pa sem se zaposlil. Še kot študent sem dve leti v Domžalah poučeval violino, po vabilu takratnega koncertnega mojstra simfonikov Slavka Zimška in dirigenta Uroša Prevorška, ki je bil prvi šef dirigent simfonikov, pa sem se nato vključil v orkester. Glasbeniki smo bili takrat še zelo iskano blago in v tistih časih narediti avdicijo za orkester je bilo mnogo lažje kot danes. Danes je to menda huje, kot če bi delali diplomo, tako velika je konkurenca.
Ne dvomim, da bi tudi danes z lahkoto opravili z avdicijo, vendarle ste vedno izstopali.
Za orkester je potrebnih toliko in toliko prvih in drugih violin in biti samo nadarjen ni dovolj. Osnovno poslanstvo našega orkestra je bilo ustvarjanje glasbenega arhiva, snemanje slovenske glasbe oziroma vsega, kar so naši komponisti napisali. Snemalo se je tudi za potrebe RTV. Seveda pa orkester ne more biti dober, če samo snema, mora koncertirati, k čemur sodijo tudi turneje. V začetku smo za arhiv na letni ravni ustvarili 300 do 400 minut glasbe. Vmes pa je orkester po kakovosti rasel, sploh ko smo dobili dirigenta Sama Hubada, ki je bil izjemno produktiven. V zelo kratkem času je bil sposoben veliko izvleči iz orkestra, kar je neprecenljiva lastnost dirigenta. V nekaj letih se je posneta letna minutaža povečala kar na tri tisoč minut.
Po maestru Samu Hubadu je prišel morda še bolj karizmatičen šef dirigent v zgodovini orkestra, maestro Anton Nanut, ki vas je prvi popeljal na turneje po svetu.
Že pod Hubadom je bila koncertna dejavnost močna, nastopali smo po nekdanji Jugoslaviji, recimo na dnevih sodobne glasbe v Opatiji, bili smo v Beogradu in drugod, tudi v Italiji. Z vso kompetentnostjo rečem, da smo bili v Jugoslaviji najboljši orkester, sploh na področju izvajanja sodobne glasbe. Nanut je imel bolj sodobne poslovne zveze, dobro sta se razumela tudi z našim takratnim direktorjem glasbene produkcije Dušanom Velkavrhom in sledile so turneje, o kakršnih smo do takrat bolj sanjali. V osemdesetih smo bili dvakrat po šest tednov v Ameriki, bili smo tudi na enomesečni turneji po Nemčiji, kamor smo vskočili po odpovedi nekega francoskega orkestra. Organizacijsko smo bili zelo prilagodljivi, tu so imeli osrednjo vlogo glasbena produkcija, dirigent in tudi orkester. Nanut je bil recimo zelo povezan tudi z Dubrovniškimi poletnimi igrami, tako da smo redno nastopali tudi tam.
Turneje so bile verjetno tudi precej naporne?
Seveda, sploh za ženske, ki so pustile doma otroke. No, tudi očetje smo jih pustili doma, ampak meni, recimo, je bila turneja na neki način oddih. Bilo je manj dela kot v vsakodnevni rutini, igrali smo program, ki smo ga pripravili že doma in je bil utečen, in potem smo imeli iz dneva v dan koncert, vmes pa so bile dolge vožnje z avtobusi in letali. Ampak to rutino sprejmeš, vendarle za glasbenike ni nobenih organizacijskih skrbi, kje se bo recimo spalo in jedlo, naša naloga je bila le, da smo na odru potem dali od sebe vse. Zanimivo je, da je celoten orkester po nekaj dneh turneje vedno zapadel v neko rahlo depresijo, domotožje, to je bilo neizbežno. Ampak najbrž tudi te stvari pomagajo orkestru v ključnih momentih na koncertu.
Delali ste s kar šestimi od osmih šefov dirigentov simfonikov. Imajo kakšno skupno značilnost?
Vsi po vrsti so bili dobri dirigenti. Noben od njih sicer ni bil dirigent svetovnega kova, so pa zelo sodili v naše okolje, v naše razmere. Vedno smo imeli orkestraši priložnosti delati tudi z drugimi gostujočimi dirigenti, ki pa so bili slavni, kar je vedno koristno za orkester. Med njimi so bili recimo Neeme Järvi, William Steinberg, Mariss Jansons, Carlos Kleiber.
Kar 24 let ste bili koncertni mojster, kar je precej zahtevna pozicija v orkestru, kajne? Vanj gledajo vsi – orkestraši, dirigent, občinstvo.
Res je, koncertni mojster je v orkestru za dirigentom številka ena in mora biti tudi pri sami igri zelo aktiven. Nisem mogel samo sedeti in igrati, ampak sem dejansko moral živeti z glasbo. Če dovolj živiš z njo, potem je tudi gibanje telesa temu primerno. Zelo zanimivo je bilo, ko mi je eden od pihalcev rekel: »Čarli, ti se zavedaj, mi vsi zadaj, zlasti prvi pihalci, gledamo dirigenta in hkrati gledamo tebe.« Koncertni mojster je vez, da orkester deluje kot celota. Gre za drobne finese, v katerih mora sodelovati vseh sedemdeset ljudi v orkestru, vse pa seveda povezuje glasba in dirigent, njegova sugestivnost, natančnost. Dirigenti vedno upoštevajo tudi mnenje koncertnega mojstra. Ne gre za napisana pravila, ampak je to samoumevno.
Ene stopničke pa vendarle niste prestopili, dirigentske. Vas je kdaj to mikalo? Ali pa morda, da bi igrali v kakšnem drugem orkestru, recimo pri Dunajskih simfonikih?
Dirigentskih ambicij nisem imel nikoli, niti želje po kakšnem tujem orkestru. Že tako sem bil vpet v različne projekte, tu sem si ustvaril tudi družino, ki mi je vedno veliko pomenila.
Preigrali ste ogromno repertoarja. Kdaj ste igrali najbolj s srcem?
Glasba se je pred mano najbolj celostno razgrnila, ko sem začel hoditi na plesne vaje in sem jo začel dojemati tudi skozi ritem. Tu nekje se je ugnezdila v meni.
