Kantavtor José González, ki bo danes nastopil v CUK Kino Šiška, prihaja iz Švedske. Lansko jesen je izdal četrti samostojni studijski album Local Valley, na katerem nadaljuje v prepoznavnem zasanjanem slogu, napolnjenem z nežnostjo in tudi človečnostjo. Zaznamuje ga personalizem. Fokus je na podrobnostih. Da bi album razgibal in se preizkusil v različnih, tudi bolj igrivih razpoloženjih, je tokrat glas in kitaro dopolnil z uporabo elektronskih zank in ritem mašin. Gonzálezovo delo je uporabljeno v številnih televizijskih serijah, oglasih, videoigrah in filmih. Sodeloval je z elektronskimi glasbeniki, med njimi z DJ Tiëstom, deloval v švedskem folk rock triu Junip, danes pa čas najraje preživlja za klavirjem s hčerko in sinom.
Album Local Valley je izšel sedem let po vaši zadnji samostojni izdaji. Kaj ste počeli v vmesnem času?
Med posameznimi albumi si vzamem čas, po navadi vsaj tri leta. Rad grem na turneje kot z orkestrom The String Theory, s katerim sem pred tremi leti izdal album novih verzij svojih starih skladb. Toliko časa pa sem potreboval tudi zato, ker sem postal očka. Ko se je pred petimi leti rodila moja hči, sem si vzel čas zanjo. Skušal sem ustvarjati, ko je bila dojenčica, a nisem zares dobil te priložnosti, dokler ni šla v vrtec. Potem je prišla pandemija in moja založba je presodila, da to ni dober čas za izdajo albuma. Tako sem dobil nekaj več časa za poliranje skladb.
Kako usklajujete pritiske družinskega življenja s potrebo po svobodi, ki jo ustvarjalni proces zahteva?
Kot oče in partner imam dolžnost, da si vzamem čas za družino. Tudi kot feminist menim, da je moja dolžnost, da omogočim svoji partnerici čas, da stremi k svojim kariernim ciljem. Te stvari počnem z veseljem: pobiram stvari po tleh, hodim v supermarket, menjavam plenice. Vse to vključuje tudi veliko igre, kar mi je pomagalo pri pisanju novega albuma. Pri igri treniraš »mišice« v smislu, da si dovoliš biti malo trapast – in na tak način presegaš ovire, da si lahko ustvarjalen. Učim se, kako bolje porabiti svoj čas. Svoje stvari imam kar v omari doma, da ne hodim v studio.
Torej vas igra z otroki navdihuje?
Spremenila je mojo glasbo. Dovolil sem si, da na albumu, ki je bolj barvit, razgiban in sproščen, pokažem več sebe.
Zasloveli ste s pesmijo Stay Alive iz hollywoodske komedije Skrivnostno življenje Walterja Mittyja (2013), ki jo izvajate vi, napisal pa jo je ameriški skladatelj Theodore Shapiro. Še ustvarjate filmsko glasbo?
Ne. Posebej zdaj, ko imam manj časa, odklanjam vsa sodelovanja. Ta projekt je sicer bil zanimiv in zabaven. Težava je v tem, da je ta pesem postala nekoliko preveč popularna. Niti je nisem napisal niti ni moja najljubša. Ne igram je v živo, čeprav jo občinstvo pogosto pričakuje.
Vaše delo je bilo uporabljeno tudi drugje. Kakšna glasba učinkovito preskoči s koncertnega odra na zaslone?
Glasba za televizijske serije je po navadi emocionalna in intimna. Tudi ni vsiljiva, da se zlahka uporabi za ozadje ali da se z njo poudari kaka čustvena ali melanholična scena.
Nekako prav takšna, kot je vaša. Ostajate kantavtor. Kako napisati dobro pesem?
S tem se profesionalno ukvarjam že 20 let, čeprav se mi zdi, da nisem preveč dober ne kot pesnik ne kot kitarist. Vendar skušam najti neko svojo nišo. Iščem ravnotežje med določenim arpeggiem in besedilom, ki je z njim v konfliktu. Težko je reči, kaj je dobra pesem. Imam svoje ambicije. Na novem albumu plastim. Glasbo, ob kateri se dobro počutimo, vzporejam z besedili, ki so enigmatična, namerno frustrirajoča in takšna, ki spodbujajo k razmišljanju.
Kaj so glavne teme
albuma Local Valley?
Osnovna tematika zrcali moj način razmišljanja o življenju, ki je humanističen. Pišem pesmi o eksistencialnih vprašanjih. Ena je za mojo hčer. Nekatere so bojevite: ko se pridružimo nekemu boju, ki ga razumem kot kolektivni boj humanosti proti notranjim demonom vsakega posameznika ali proti naravnim silam, ki delujejo proti nam. Ukvarjam se tudi z idejami, ki sem jih vzel iz ekonomskih knjig. Razmišljal sem o raznih perverznih motivacijah, zaradi katerih usihamo – moj glavni fokus kot humanista pa je razcvet človeka in človeštva. Name vpliva tudi budistična meditacija.
Ali meditirate?
Občasno. Nisem še šel na meditativni umik. Poslušam aplikacije za meditiranje, predvsem takrat, ko imam tedne, ki so stresni. Veliko sem se naučil.
Local Valley je trojezičen: pojete v angleščini, švedščini in španščini. Vaši starši so prišli v Evropo kot politični begunci iz Argentine, vi pa ste se rodili na Švedskem. Kateri jezik imate za materinščino?
S starši govorim špansko, vendar je to jezik, ki sem se ga naučil kot otrok. Obstal sem na določeni stopnji, ker sem ga govoril le doma. Govorim v dialektu, ki je značilen za srednjo in zahodno Argentino. Moj španski besedni zaklad ni zelo velik. Švedščina je moj osrednji jezik, saj sem zmeraj živel na Švedskem. Sanjam in mislim v švedščini. Angleščina je postala moj jezik, še posebej ko gre za bolj kompleksne misli. Učil sem se je na univerzi. V njej veliko berem in poslušam. Uporabljam jo tudi na turnejah.
Čutite vez z Argentino?
Povezan sem preko jezika, manj pa s stvarmi, kot je prehranjevanje z na žaru pečenim mesom. Rad imam čaj mate, čeprav ga ne pijem pogosto. Argentinske kulture ne poznam dobro, saj tam nikoli nisem živel. O njej tudi ne berem. Ko grem tja, se mnogokrat počutim kot obiskovalec. Kulturno sem zmes več stvari, a najprej sem Šved iz Göteborga.
Ne marate mesa z žara?
Ste vegetarijanec?
Neke vrste. Včasih pokusim meso, posebej ko sem v Argentini, doma pa ga ne kupujem.
Znani ste tudi po intimnih priredbah pesmi, denimo skupin The Knife, Massive Attack in Joy Division. Kako pristopate k njim?
Delam v tradiciji Johnnyja Casha in Cat Power, ki sta znana po nenavadnih priredbah. Na novem albumu je priredba pesmi švedske pop folk pevke Laleh, ki govori o smrti njene matere in o begu. Sam bi težko napisal tako iskreno pesem. Ko pa nastopam v živo, igram priredbe Nicka Draka, Ala Greena in Paula Simona, da se pozabavam z občinstvom. Na tak način introvertiran nastop napravim malenkost bolj ekstravertiran.
