V njem se razpira paleta artikulacijsko-izraznih odsevov in lomov, po drugi strani pa je prelest zvena neločljiva od oblikovanja fraz v »legatissimu«, ki bi lahko bil navdih slehernemu pevcu. V jedru umetniškega večera se je tako zgostila izvedba Sonate Arpeggione, v kateri nam je milina melodičnih lokov in tudi bolj skakljavih tematskih kontrastov prinašala zaupljivost Schubertovega pogleda v metafizično daljo, preden je Capuçon zavestno (s Thaïs, po koncu sporeda) ponudil še povsem drugačno, sladkobno kupo pojoče »meditativnosti«. Ob tej se je Jérôme Ducros pritajil v nežnem ozadju podpornih harmonij; no, to je bila le najpreprostejša izmed ravni pianistovega odzivanja v celovečerni prepletenosti dua v skladbah, ki sta si jih nekoč izbrala Rostropovič in Britten. Tokratna poustvarjalca sta jih napolnila z značilno mehkobo, a tudi nemirno spremenljivostjo tkiva – v igri fragmentiranih barvitih domislekov (Debussyjeva Sonata), v Schumannovih kipečih vzgibih in v svobodno tonalnih Brittnovih stavkih (Sonata), katerih naostreni govorni načini so se sicer zdeli za spoznanje manj blizu umetnikoma z vero v moč neskaljene zvočne lepote.
Radijski simfoniki so bili v zadnjem obdobju nadpovprečno aktivni. S Čajkovskim (Druga simfonija) in Brahmsom (Drugi klavirski koncert s pianistom Aleksejem Volodinom) so se odpravili na krajšo turnejo v Nemčijo, in sicer po koncertu doma, kjer se interpretaciji (še) nista odlikovali s povsem suvereno zasnovo (razmeroma hlastna solistova igra), simfonično preglednostjo in zvočno-ritmično čistino. Sedma simfonija Dmitrija Šostakoviča pa je prejšnji četrtek nekam neopredeljeno zvenela na koncertu, ki je bil naslovljen Mogočno. Ne le odvečen, temveč tudi neprimeren naslov, skladen s sodobno modo naslovitvenih nalepk in sloganov, se je na koncu žal izkazal kot dokaj pravšnja oznaka izvedbenega branja. Vanj je En Shao vložil opazno mero taktirne avtoritete ob vodenju priložnostno sestavljenega kolektiva (poleg domačih orkestrašev še člani Šlezijske filharmonije iz Katovic), ki ga je dirigent ob nekaterih skladateljevih stopnjevanjih oziroma izbruhih glasbene energije popeljal k impozantnim, vendar izrazno votlim viškom (zvočna postavitev sama po sebi je bila zelo dobra, če odštejemo nekaj manjših ritmičnih neskladij). Težko je odgovoriti na vprašanje, kaj je dosegla interpretacija onkraj zunanje zbranosti in potentnosti izvajalcev. Če glasba Leningrajske, ki ostaja kot simbol antiagresorskega odpora kultna med Šostakovičevimi simfonijami, pod površjem vendarle ni nič drugega kakor značilen avtorjev eksistencialni krik, je bila tokrat predstavljena kot nanizanka dramaturško šibko spojenih formalnih delov, številnih neprizadetih solov in s sila redkimi ter kratkotrajnimi zvočnimi pomenljivostmi (zlasti pihal). V takšni ogoleli predstavitvi se nam lahko Šostakovičeva simfonična pripoved zazdi podobna uradno pravoverni umetnosti ideologije oziroma političnozgodovinskega časa in prostora, v katerih je nastala.
In kaj se godi v Slovenski filharmoniji? Keri-Lynn Wilson je konec novembra oddirigirala svoj prvi program v sezoni. Igrala se je češka glasba – ob veliki (Janáčkova Sinfonietta, Dvořákov Koncert za violončelo z gostim, naglo gnanim, zanimivim nastopom Albana Gerhardta) tudi nekoliko manj velika (Beranova uvertura k operi Melusina), poleg vsega omenjenega pa še Webernova Passacaglia; raznolike skladbe torej. Delo šefinje dirigentke bi rad še kdaj obravnaval, ponovno pa kaže to storiti nemara tedaj, ko bo orkester pod njenim vodstvom prisluhnil samemu sebi in seveda skladbam – vsem, še zlasti pa vsaki posebej. Tedaj bi lahko tudi začeli spet upati, da se filharmonikom iz razmerja z Wilsonovo obeta kakšna korist.