Future Islands so sicer še kot »nihče« že dvakrat pretežno neopazno nastopili v naših krajih; tokrat pa je zadeva drugačna, saj je povečano zanimanje njihov jutrišnji koncert že pred časom prestavilo iz Menze pri koritu v Katedralo Kina Šiške. Pred nastopom je z nami spregovoril basist William Cashion.
Ko sem pred prvim vašim nastopom pri nas nabiral podatke o vaši skupini, je bilo te najti predvsem v spletnih fanzinih, danes pa članke o vas objavljajo referenčne medijske hiše. Kako doživljate ta preskok iz relativne anonimnosti na prve strani časopisov in v prestižne televizijske oddaje, kamor spada povabilo v goste k Davidu Lettermanu?Česa takšnega si niti v najbolj norih sanjah nisem predstavljal. Z eno besedo: noro! Sprva seveda te stvari doživljaš s precejšnjim začudenjem, saj imaš občutek, da nisi naredil nič takšnega, da bi si tako pozornost zaslužil – oziroma nič takšnega, česar nisi naredil že v preteklosti, a si ostal manj opažen. Vso zgodbo okoli Future Islands namreč doživljam kot evolucijo, kot zorenje, kjer je vsak album, vsaka naslednja pesem del napredka skupine kot celote. Zato na ves hrup okoli nas gledam z zdrave distance, saj vem, da lahko enako hitro tudi utonemo v pozabo. Medijski plaz je nekaj, kar pač spada k temu poslu in kar smo morali vzeti v zakup, ko nam je uspel preboj. Kakor koli obrnem – za nami je naporno leto.
Ali ste si pred tem sploh predstavljali, da ima lahko ena sama pojavitev na televiziji takšen učinek?Ne, ker na nastop pri Davidu Lettermanu ne gledamo na tak način. Za nas je bil to zgolj izziv, da poskusimo nekaj, česar v svoji karieri na tako visoki ravni še nismo. V vsakem primeru, ne glede na posledice, bi izvedli svoj nastop in se pobrali z odra. V trenutku, ko smo stopili v garderobo, tudi nismo mogli vedeti, kaj se bo zgodilo naslednji dan in kakšni bodo učinki našega nastopa – vsi vemo, da je aplavz v studiu delegiran. Vseeno na oder nismo odšli neobremenjeni. Nervoza je bila še kako prisotna, toda ko smo se kasneje pogovarjali, smo se vsi trije strinjali, da je bila naša odločitev, da nastopimo v oddaji, pravilna.
Ali mislite, da je to tistih zloglasnih petnajst minut slave, ki po Andyju Warholu pripadajo vsakomur?Upam, da še nismo porabili vseh petnajstih minut in da nam jih je vsaj nekaj ostalo še za prihodnost.
Kako je vse to vplivalo na odnose znotraj skupine? Ali je zdaj čutiti več sproščenosti ali pa so vaša pričakovanja in ambicije zrasla?Odnosi med nami se niso spremenili, to smo vedeli že pred »usodnim« nastopom. Niti ni razloga, da bi se – ko smo stopili iz studia, smo bili isti fantje kot pred vstopom vanj. Tudi naša pričakovanja so ostala enaka. Ne morem pa zanikati, da smo postali bolj prepoznavni in da so klubi, v katerih nastopamo, bolje zasedeni kot prej.
Pa se vam vseeno ne zdi podcenjujoče, da ima – ne glede na kakovost glasbe – en televizijski nastop večjo moč kot vse drugo, kar ste naredili do takrat?Na žalost v tem poslu to tako gre. Ne mi ne stotine drugih bendov nimamo moči, da bi to spremenili. Lahko pa za trenutek obrnemo žaromete proti sebi in neumni bi bili, če takšnega trenutka ne bi izkoristili. Poteze pa vlečejo drugi, tisti, ki nimajo zveze z glasbo in vse gledajo skozi številke na računih. Kako naj majhen bend iz Baltimora to spremeni? Rad bi rekel, da lahko, toda ne more. Prej kot se sprijazniš s tem, bolje je – kar pa seveda ne pomeni, da lahko s teboj počnejo, kar se jim zazdi. Še vedno obstajajo stvari, na katere lahko vplivamo in ki se tičejo predvsem nas. Veliko novega je povezanega z realizacijo našega zadnjega albuma Singles. Razpustili smo prejšnjo ekipo, zamenjali založbo, izbrali nov menedžment. Veliko je sprememb... Pred dvema letoma smo sprejeli odločitev, da si vzamemo leto dopusta, kar se je na koncu zelo obrestovalo. Na novo smo premislili stvari in se povsem osredotočili na material v nastajanju.
Omenili ste, da ste v tem času zamenjali založbo. Zakaj?Ni bilo posebnega razloga, le želja, da poskusimo najnovejši material posredovati prek nekoga drugega; hoteli smo se predstaviti širšemu krogu ljudi. Založba 4AD ima ogromno infrastrukturo, veliko ljudi, ki delajo na tem, da glasba pride med ljudi. In to je s strani benda edino, kar od založbe pričakujemo.
Zaslediti je bilo, da ste imeli ves material – in tega je veliko več, kot ga je pozneje pristalo na albumu – posnet, še preden ste imeli pogodbo z novo založbo v žepu. Samozavesti vam očitno ne primanjkuje.Ne tajim, da ni bilo prisotnega nekaj tveganja, vendar smo verjeli v to, kar smo posneli na demo trakove. Za album Singles smo posneli okoli petindvajset pesmi in vse bi lahko končale na njem. Če ne bi podpisali za 4AD, bi album izdali tudi v samozaložbi; a prepričan sem bil, da bomo našli nekoga, ki mu bo material všeč.
Določa ga nekoliko živahnejši ton od tistega, ki ste ga gojili na prejšnjih treh albumih.Tokrat smo hoteli biti drugačni, želeli smo pokazati čim več žanrskih odtenkov skozi naš prepoznavni slog, zato je v skladbah zaslediti tudi nekaj rhythm'n'bluesa ter punkovskih dovtipov. Vendar poudarjam, da za vsem skupaj ni neke velike ideje. Zakaj to pravim? Za oba prejšnja albuma, In Evening Air ter On the Water, se je govorilo, da gre za konceptualna albuma, kar ni držalo. Ljudje so na silo iskali stične točke, ki jih ni bilo. Zato smo tokrat posneli raznovrsten album z vsebinami, ki se med seboj razlikujejo tako po vibracijah kot po pomenu. Vsaka pesem je zgodba zase in tako naj jih ljudje tudi poslušajo.
Zanimiv je tudi naslov albuma, ki se v popularni glasbeni kulturi uporablja v povsem drugačnem kontekstu – kot zbirka malih plošč.V igri je bilo več naslovov, vendar je bil prav ta tisti, ki nam je bil vsem najbolj všeč. Poudari raznovrstnost albuma, poleg tega pa nisem prepričan, da je kdor koli že pred nami poimenoval album z novim materialom prav s takšnim naslovom. No, nam pa se je zdelo to ime preprosto – kul.
