Kmalu smo našli »pojasnilo« za to, in sicer v njegovem umetniškem poreklu – v koncertnem listu naše ustanove je izpisano žal po standardu zdajšnje hišne redakcije oziroma njenih nerodnosti pri imenskem slovenjenju mednarodne glasbeno-poustvarjalske infrastrukture. Kakor koli že, Steinaecker je violončelist (kot na primer Harnoncourt), ansambelsko izkušnjo instrumentalista pa je sčasoma začel nadgrajevati kot dirigent, zaznamovan z Gardinerjevim, a tudi Abbadovim delom. Mozart je bil tokrat rešen generalne manire dirigiranja. V ospredju je bil skladateljev glasbeni govor s svojimi retoričnimi plastmi, dialektiko in obenem povezanostjo. Steinaeckerju torej ni šlo za zunanjo zvočno podobo »informirane prakse«, temveč je s pomočjo njenih spoznanj iskal živost detajla, vzgiba in celote, in sicer v izvedbenem območju vsakodnevnega aparata orkestrskih glasbil (izjema so bile pavke) oziroma delovnega dosega orkestrašev. Takšen konstruktivno sredinski način danes postaja norma. Odziv orkestra se je zdel izjemen, čeprav brez povsem dosledne uresničitve.
Glavna pripomba po četrtkovem večeru gre nekaterim pihalom (tudi solom), ponekod še premalo osmišljenim v tonsko-artikulacijskem delu oziroma dialoško polprebujenim (oboa, partnerica pevskega glasu v »koncertantnem duetu« Zaide). Po radijskem prenosu je ostal vtis, da so bila na petkovem koncertu odkrita še precej bolj pretanjena ansambelska zvočna razmerja. Sicer pa je bilo posebno dragoceno odkrivanje Mozarta v luči simfonično oblikotvornega petja oziroma »odrske« glasbene dramaturgije v orkestrskem stavku; vzajemno zrcaljenje je omogočil pronicljivo sestavljen spored. Tako smo sopranistkine operne osebe doživljali tudi iz instrumentalnih deležev (čeprav večkrat premalo izdelanih), iz tkiva, ki transcendira pojem spremljave. Svetel, nitasto čist, na trenutke skoraj raven glas Lydie Teuscher je imel ob trojici likov (položajev) in tipov arij kompleksno nalogo. Kantabilna milina v visoki legi je pristno pevkina (Zaida); Pamina se je iz kristalnosti nagnila ob sklepu k močnemu pridušeno tragičnemu občutju; bolj površinska pa je Teuscherjeva ostala ob virtuoznem dokomponiranem Suzaninem rondoju, ki terja primadonski izsev ter čutne in gibke spuste, skratka impozantno nižino (kake Fiordiligi). Simfonična predaja, to je izvedba skladateljeve Simfonije št. 39 v Es-duru, pa se je (kot smo že namignili) iskrila kot opernoteatralni vrvež, z nenehno izrazno prežo orkestra, ciljnostjo na videz nepomembnih pasaž, stopnjujočo se energijo poant, drobnih vprašanj in neulovljivih odgovorov, seveda tudi plesne radoživosti (sijajen Menuet) in odsekanih premolkov v Finalu, ob katerih smo se morali v mislih vrniti k uvodoma igrani Simfoniji v Es-duru Carla Philippa Emanuela Bacha – ta s svojimi »občutenjskimi« cezurami bohotno (modno) pretirava. Skratka, včasih se celo Filharmoniji zgodi koncert, na katerem je skoraj vse na pravem mestu in povedno.