V Münchnu na Visoki šoli za glasbo in gledališče sta leta 2014 skupaj zaključila magistrski študij komorne igre, skupaj igrata v mednarodno uveljavljenem klavirskem triu Munich ARTISTrio. Oba poznata tudi Orkester Bavarske državne opere, orkester s 500-letno tradicijo, kjer sta se sicer zgrešila – ona je imela pogodbo za določen čas, ko je on še igral v frankfurtskem Opernem in muzejskem orkestru. Maruša se je nato vrnila v Slovenijo in je zdaj prva violončelistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Matjaž pa je ostal v bavarski operi kot vodja drugih violin. Nocoj bosta ponovno skupaj na odru, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ko bosta v okviru cikla Kromatika 9 s Simfoniki RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Jasche von der Goltza solista v enem najtežjih in najtehtnejših del v zgodovini klasične glasbe, Brahmsovem Koncertu za violino, violončelo in orkester.
Pravijo, da glasbenice po izkušnji materinstva začnejo igrati drugače. Drži to tudi pri vas?
Maruša Bogataj: Moja družina je nastala v kovidnem času, v času vsesplošne stagnacije. Pred tem je bilo violončelo v mojem življenju ves čas prioriteta. Odkar sem postala mama, igram drugače, da. Otroci ti razširijo paleto življenja; situacije, ki jih z njimi doživiš, vsa čustva, ki jih z njimi predeluješ – vse to potem dajem v glasbo. Z leti igranja pride tudi zrelost, morda v globlji ekspresivnosti, v boljšem samozavedanju. In ko situacije uspešno rešuješ z otroki, to samozavest prenašaš tudi v glasbo. V glavi sicer še ostaja prepričanje, da je treba v pripravi in na odru dati vse od sebe, zliti v glasbo sebe in svojo dušo. In to mora biti dovolj, da si pomirjen in da si na odru to, kar si.
Ste kdaj obžalovali, da niste ostali
v tujini?
Maruša Bogataj: Zagotovo je bila moja pot pred družino drugače začrtana, bila sem nenazadnje v epicentru dogajanja. Nemčija je le neko središče, kjer so povezave med glasbeniki drugačne, in ko si tam, se ti odpirajo drugačne priložnosti. Toda našla sem ljubezen, tudi ljubezen do domovine, do narave, in sem si v bistvu želela nazaj. Prekinila sem povezave, ki sem jih imela v tujini, denimo s komornim ansamblom Kremerata Baltica. Počasi sem se soočila tudi z dejstvi, da nas je glasbenikov veliko, da postanemo zamenljivi, da ni samo Slovenija tista, kjer smo omejeni s stroški, temveč se to dogaja v vseh državah. Če je možnost, se bodo odločili za tistega, ki je logistično bližje in ki je cenejši.
Je dejansko treba biti ves čas
prisoten na sceni, če hočeš igrati
z najboljšimi?
Matjaž Bogataj: Nedvomno se je treba pojavljati, treba je igrati, sploh ko dobi glasbenik redno službo in je časa za obstranske, a zelo pomembne dejavnosti zelo malo. Zato je treba bolj pazljivo izbrati, kaj boš delal in s kom boš delal. Oba z Marušo dajeva velik pomen komorni glasbi, redno igrava skupaj. Sam sem na primer tudi v zasedbi Ensemble.si, kjer smo člani Slovenci, ki igramo v različnih prestižnih nemških orkestrih, zagnal pa jo je Andrej Žust, hornist v Berlinski filharmoniji. Vsake toliko se pojavimo tudi v Sloveniji, pred časom smo recimo igrali v srebrnem abonmaju Cankarjevega doma, na ljubljanskem poletnem festivalu, pa v Mariboru. Slovenski prostor je sicer majhen, a je povsod tako: ves čas je treba pošiljati ponudbe in se pojavljati na različnih odrih, sicer te preprosto pozabijo. V Nemčiji je prisotno zavedanje, da so orkestri, institucije, glasbeniki nujno potrebni, ne samo za kulturni prostor, ampak za celotno družbo. Zato jih tudi finančno podpirajo, skrbijo za vzgojo mladih.
Če primerjata nemške in slovenske orkestre, kaj bi v grobem lahko rekla?
Maruša Bogataj: Nedvomno gre za dva različna sistema delovanja orkestrov. Dejstvo je, da je Slovenija majhna in da je manjša tudi ciljna skupina poslušalcev.
Matjaž Bogataj: Samo v Münchnu je več profesionalnih orkestrov kot v celotni Sloveniji. Med največje tri sodi tudi naš orkester. Preostala dva sta še Bavarski radijski simfonični orkester in Münchenska filharmonija.
Maruša Bogataj: Koncertov je ogromno in dvorane so ves čas polne. Imajo sedem profesionalnih orkestrov, prebivalcev pa je milijon in pol. Peljati otroke v opero je nekaj povsem običajnega, zanje je to dogodek. V Sloveniji pa je v tem smislu še kar nekaj prostora za rast. Načeloma mora biti glasba dostopna vsem, ki to želijo, ki se jih dotakne. Ples, petje, glasba so ljudi od nekdaj povezovali, so naravna človeška potreba.
Kot član kvarteta Quartissimo ste leta 2009 na Evroviziji nastopili
pred 15.000-glavo množico.
Matjaž Bogataj: To je bila super izkušnja, ni mi žal, da smo takrat po spletu okoliščin nekako vskočili v tekmovanje, zelo na hitro smo bili dani skupaj. V dvorani je bilo 15.000 ljudi in še precej več pred ekrani, toliko ljudem ne igraš vsak dan (smeh). Bolj sicer živim za momente, ko glasbo ustvarjam v tistem trenutku, tam pa je bilo vse, razen vokala, posneto vnaprej. Na tistem odru smo bili za koreografijo. Sicer smo vkomponirali neko kvazipetje oziroma vzklikanje med skladbo, tako da so nam morali dati mikrofone, in potem se je na posnetku slišalo tudi naše dejansko igranje. Ampak to seveda ni isto. Najbolj uživam v igranju klasične glasbe, ki jo ustvarjam v trenutku, ker je vsakič drugače.
Za nocojšnji koncert sta si izbrala Brahmsa. To ni ravno od muh, kajne?
Maruša Bogataj: Drži, izbrala sva si zalogaj, mojstrovino. Po recitalu sem dobila od naše vodje orkestra Maje Kojc ponudbo, da se kot solistka predstavim v Kromatiki, in v istem hipu z zahvalo sem izustila: »Ali lahko Brahmsa?« To so ti intuitivni, nepremišljeni trenutki, ki pa se lahko tudi izidejo. Brahms je bil tleča želja več kot desetletje.
Matjaž Bogataj: Ker lahko bi igrala sama, brez mene. Brahmsov koncert bi sicer lahko igrala že pred časom, z Orkestrom gimnazije Kranj, katerega ustanovna člana sva tudi midva, in sicer na povabilo najinega dobrega prijatelja Nejca Bečana, skladatelja in dirigenta Policijskega orkestra. Takrat sem podvomil, ali je to res pravi trenutek za Brahmsa, in sem potem raje predlagal, da odigramo in posnamemo Bečanov koncert, ki ga je napisal posebej za naju.
Maruša Bogataj: Brahmsove note sva kupila in prvič prebrala že med študijem. Ampak to so bile šele predpriprave na maraton. Takrat se nama je zdel nekako prezahteven, čas ni bil pravi. Zdaj pa sva ga naštudirala, kot je treba: najprej vsak zase, nato skupaj. Skozi proces sva ustvarila skupno idejo. Ta partitura je komorno-solistično-orkestrska mojstrovina, kjer se vse prepleta, solistični intermezzi pa so napisani tako genialno, da res vsaka nota šteje, vsaka je napisana z namenom.
Matjaž Bogataj: Brahms gre v globine in to delo poznajo praktično vsi, tako da imajo verjetno že neka pričakovanja. Zdaj morava midva svoj koncept predstaviti tako, da bo poslušalcem všeč in da bo seveda najin.
