Pri ljubljanski seriji zares radosti, da so priložnost izdaje pri referenčni založbi dobili tudi domači jazzovski glasbeniki. Pri tem ne gre le za protekcijo, nekakšno nujo zaradi slovenskega domicila ljubljanskega festivala. V primerjavi z desetimi, dvajsetimi leti, ko so slovenski glasbeniki bolj ali manj iskali kakovostni priklop na mednarodne tokove, danes pač lahko rečemo, da so že njihov del. Sicer ne etabliran, za kar mora biti izpolnjen še kakšen drug neglasbeni pogoj, tudi niso v kakovostnem vrhu, a so zraven – na izrazni ravni, v načinu predstavljanja svoje glasbe, z večjo samozavestjo in pridobljenim znanjem. Ko je govor o jazzovskih tenorsaksofonistih, šele danes postaja bolj razvidno, kako dober in kako sam je bil v mednarodnem okolju pred tridesetimi leti Tone Janša, in tudi mnogo mlajši Igor Lumpert (ima ploščo iz te serije). Pa še kdo med tistimi, ki ne pihajo v Saxovo glasbilo.
Pogojev za jazzovsko muziciranje in improviziranje v Sloveniji se vendarle še zmerom ne da primerjati z evropskimi razmerami. To še ne pomeni, da tam niso zafrknjeni, a tradicija medijske simpatije in dobro merjeni vzvodi institucionalne podpore so vendarle močnejši in predvsem smotrnejši.
Tudi zato je izid takšnega albuma, kot je From the Sky, mali praznik. Saksofonist Cene Resnik, ki je svoj prvi pravi, avtorski jazzovski album izdal pri založbi Radia Študent, je vmes tudi zorel, muziciral je povsod, kjer se je dalo, tudi na cesti, ki je zmerom dobra šola. To se na albumu sliši. Kvartet je mednarodna, slovensko-italijanska zasedba. Bobnal je Aljoša Jerič, ki je preigraval marsikje in se je med drugim kalil tudi v ZDA (vmes je za kratek čas postal celo prvi poslanec državnega zbora, ki mu freejazzovski izraz ni španska vas), godalna sekcija pa je italijanska: Giovanni Maier igra na kontrabas, na violino pa Emanuele Parrini. Podpis pod skladbe je skupinski, kar tudi pove svoje. Skupina igra kolektivno, improvizira, seže po domišljenih pasažah in zna graditi na Resnikovih razvoju in intonaciji tem, ki slišno dolgujejo spiritualni ognjevitosti velikih »črnskih tenorjev«, od Coltrana do Pharoaha Sandersa. Glasba je intenzivna, dinamičnega razpona, v njej izstopa donesek violinista Parrinija. Resnik, kot neformalni vodja, zna graditi emocionalni podton in podajati svojo štorijo. Kvartet igra spodoben svobodnjaški jazz iz mejaških logov.
