Že od prvega takta Mozartove Praške simfonije o tem ni bilo nobenega dvoma. Godala imajo še vedno nekakšen srebrnkast zven, dinamično lahko izrazito naraščajo, pihala jasno mehkobnost, trobila predirnost, in ko je to potrebno, zastrtost. Takšna zvočna zlitost daje občutek enotnega organizma, ki ga le še potrjujeta izjemna skupna igra in intonančna brezhibnost.
Toda vsem tem zasluženim presežnikom navkljub bi bilo vendarle težko trditi, da smo bili priča v vseh pogledih izstopajoče izjemnemu koncertu. V klasični glasbi je pač tako, da veliko težo nosi interpretacija, še posebej takrat, ko imamo opraviti z najbolj standardnim repertoarjem. Dunajski gostje so se tokrat predstavili z Mozartom, kar bi najbrž morali razumeti kot »avtentično« dunajsko glasbo, in v nadaljevanju z razvpito Patetično simfonijo Čajkovskega.
Kljub tej navidezni »avtentični« lokalni zvezi med skladateljem in orkestrom, ki ima v globoko globaliziranem svetu zmeraj manj smisla, smo dobili sila »mainstream« Mozarta, morda tudi Mozarta »brez pridevkov«, za katerega se je zdelo, da je bil na dirigentskem avtopilotu. V tehničnem in zvočnem pogledu bi gostom težko kaj očitali (morda ritmično neskladje med orkestrom in pavkami v počasnem uvodu), toda glasbeni tok se je le redko vzvalovil in razbrzdal. Izvedba je tekla gladko in urejeno, z nekaj muzikantskimi nasmeški, v velikim loku pa se je ognila bolj izrazitim kontrastom, dramatičnim potezam, za Mozartov pozni opus značilnim opernim gestam.
Danes vemo, da Mozartova glasba še zdaleč ni samo »sladka«, temveč tudi razrvana, neugnana, lahko vihrava in takoj zatem tudi hudomušno razigrana. Teh različnih stanj, ostrejših kontur pa je bilo pod dirigentskim vodstvom Franza Welserja Mösta kljub izredni zvočno-muzikantski kulturi vse premalo.
Takšnega Mozarta sem od dunajskih gostov pričakoval, toda upal sem, da se enaka interpretacijska logika ne bo prinesla tudi na Čajkovskega. Pa se nekako je. Zdi se, kot bi Franz Welser Möst skušal v Čajkovskem zgladiti in urediti prav tisto, kar je tradicionalni Dunaj 19. stoletja z estetikom Hanslickom in skladateljem Brahmsom na čelu Čajkovskemu očital kot največjo napako. Da vse preveč zanemarja logiko oblike, da izraz postavlja pred tehnične zahteve in da z njim razkriva ubornejšo kompozicijsko tehniko.
Tako je bil Čajkovski Welserja Mösta hiter, skop v agogičnih spremembah, ob viških in tudi tragičnih nižiščih vse preveč odmerjen, kot da bi skušal emocionalno iskrenje ves čas nekoliko pridušiti. To je gotovo legitimen pogled, vendar v primeru Patetične simfonije Čajkovski tako izgublja svojo osnovno eksistencialno matrico, vezano na vprašanja življenja in smrti. Že počasni začetek simfonije je bil brez nujne zbranosti, celo temne poglobljenosti, zato nadaljevanje ni prineslo večjega kontrasta. Slovita druga tema, ki seveda lahko hitro zdrkne v filmsko sentimentalnost, je bila popolnoma odrešena rubata in je pač zdrdrala mimo, končni tragični višek stavka pa milje oddaljen od pravega eksistencialističnega brezna, ki smo ga na festivalu že doživeli z Gergijevim.
Nadaljevanje z bolj plesnim drugim in koračniškim tretjim stavkom je bilo elegantno, ker pač obe izjavi prenašata večjo distanciranost. Brez dvoma je finale utripal v raznobarvnih dinamičnih barvah, ki so spet potrjevale orkestrsko perfekcijo in tudi znanja dirigenta, a tempo je bil spet mimobežno hiter, kot bi nam hotel Welser Möst razkazovati skladateljevo mojstrstvo in manj njegovo izraznost. Konec nas tako ni dotolkel z vso polnostjo predsmrtne slutnje. Čajkovski pač ruši formo namenoma, zato da bi iz njenih podrtih ostankov izšlo bistvo bivanja. To je bilo tokrat odeto v vse preveč prelepe in previrtuozne barve.
