Haiku Garden so trije muzikologi in en tonski tehnik, ki igrajo udarno sanjavi noise pop, hitro pa jih zanese tudi v dolge psihedelične kitarske pejsaže. Njihovi komadi so vsaj dvakrat daljši od tistih, ki jih glasbena skupnost nalaga na platformo Spotify. Veljajo za pionirje shoegazing glasbe v Sloveniji, vendar svoj avtorski izraz nenehno nadgrajujejo, širijo. Medtem so prešli tudi vse pasti, ki jih s sabo prinaša družinsko življenje nekega benda. 1. julija na odprtju Julijskega letnega vrta Gala Hale na Metelkovi bodo premierno predstavili svoj drugi dolgometražec pod naslovom Loose Contacts / Tense Present, ki bo na dan koncerta uradno izšel pri založbi Kapa Records. Z nami sta poklepetala Luka Flegar in Matevž Bitenc, v bendu pa sta še Anže Knez in Klemen Tehovnik.
Sedem let je dolga doba za ne-mainstream bend, ki se mora za eksistenco preživljati drugače, žene pa ga praktično entuziazem. Kako vam uspeva?
Matevž B.: Teh sedem let smo hitro preživeli, predvsem po predzadnji plošči Where If Not Now iz leta 2018, še bolj zadnji dve koronski leti, ko smo bili nadvse ustvarjalni. Vmes so bili vzponi in padci, prvih več kot drugih, potem pa smo se nekako ujeli in zdaj skušamo čim bolj stabilno naprej.
Luka F.: Prej smo imeli veliko terminov koncertov doma in v tujini, tudi po dvakrat na leto smo šli na dvotedensko turnejo po Evropi, ves čas smo kaj snemali, med korono pa se je zaradi nastalih okoliščin naš koncertni tempo malce umiril.
Matevž B.: Med korono smo imeli dva »streaming« koncerta. Še globoko v njej smo nastopili v Stari mestni elektrarni kot zaključni dogodek festivala Animateka, s katerim smo bili nadvse zadovoljni, saj je bila produkcija za naše potrebe vrhunska, naša VJ-ka Krieg aka Kristina Kokalj pa imela odlično priložnost prikazati svoje vizualije čez celotno steno poslopja. Drugi koncert je bil v Kino Šiška že proti koncu korone, ko so se na vidiku že videli špili v živo.
Ste si bili v teh letih v bendu zvesti?
Luka F.: Med nami je popolna zvestoba, nimamo drugih zasedb, niti nimamo želje po drugih projektih. Sam sem edino zraven še pri projektu Lamaglue kitarista Vitje Balžalorskega, ki je nastal v korona časih. Skozi Haiku Garden se glasbeno izražamo, in če že bomo prestopili meje, vemo, da se v ta bend se lahko vračamo. Tu smo doma.
Matevž B.: Še vedno smo skupaj isti ustanovni člani, nikoli nismo iskali zamenjav. Verjetno če bi enkrat koga od članov zamenjali, bi to počeli ves čas, ker bi bilo lažje (smeh). Že na začetku smo sicer izgubili Juša Šoltesa. Še pred turnejo Klubskega maratona Radia študent nam je zaželel srečo in odšel na študijsko izmenjavo v tujino...
Luka F.: ...pa sva potem Klemen in jaz prevzela vlogo vokalistov. Ne predstavljamo si sploh, da bi namesto koga od nas bil z nami kdo drug.
Matevž B.: Z Jušem ostajamo prijatelji, sva sodelavca na Radiu Študent, tam je vodja špikerjev.
Bi lahko rekli, da je bilo ključno v vaši zgodovini leto 2018, ko ste združili moči z že omenjenim producentom in kitaristom Vitjom Balžalorskim pri izdaji vašega prvega dolgometražnega albuma Where If Not Now?
Matevž B.: Meni se zdi, da je bilo na naši poti več prelomov. Eden od njih je bilo naše sodelovanje na Klubskem maratonu, prelomno je bilo, ko smo šli prvič igrat v tujino in smo izpadli resen bend, prelomna je bila tudi izdaja EP-ja Waver leta 2016, potem številni promocijski dogodki. Ves čas se je nekaj prelamljalo, ker se je ves čas nekaj delalo, nismo počivali, vedno smo lovili naslednjo stvar. Seveda je bil prelomnica tudi naše sodelovanje z Vitjom in plošča sama, tudi z vidika širše javnosti. Ponosni smo na to, da smo sposobni privlačit nase »kul« kreativne ljudi, ki nam zaupajo in ki hočejo z nami ustvariti nekaj kakovostnega, bodisi s področja dizajna bodisi produkcije glasbe. Uspelo pa se nam je otresti tistih, ki so polni idej, potem pa se nič ne zgodi.
Kako bi opisali vašo družinsko bendovsko dinamiko?
Matevž B.: Res je biti v bendu kot v nekem družinskem ali partnerskem razmerju, kjer je na začetku vse lepo, pozneje pridejo dvomi, in če jih zna par ali družina premostiti, so odnosi dovolj trdni, da ostanejo skupaj. Ostati skupaj v bendu tako dolgo pomeni predvsem ogromno razumevanja. Seveda smo se znašli na točkah, ko bi se v kakšnem drugem bendu razšli, ali zaradi različnih idej ali je komu kdaj primanjkovalo motivacije, vendar nikogar od nas nismo postavili pred dejstvo, naj mu bo bend prva stvar v življenju ali pa naj izgine. Ob takih trenutkih zgolj počakamo, da nas vse spet zagrabi nazaj delat. Nazadnje smo imeli takšno krizo pred dvema letoma zaradi korone: ni bilo novih komadov, koncertov, ljudi, vse skupaj je bilo depresivno. Vendar smo uspeli krizo prebroditi, narediti nov album in iti uspešno naprej.
Zanimivo, da je kriza zakrivila vaš zadnji izdelek Loose Contacts / Tense Present, ki ga lahko ocenimo za zelo tehtnega, celostnega, izžareva vašo samozavest.
Luka F.: Dva komada sta sicer nastala že prej, preostali pozneje.
Matevž B.: Čeravno je ta čas pred promocijo novega albuma za nas izjemno naporen, poleg službe in drugih obveznosti še redne vaje z bendom in številne druge stvari okrog izdaje plošče, se tega promocijskega koncerta zelo veselimo, nič nam ni pretežko. Le veliko potrpljenja in razumevanja je treba. Pred sabo imamo cilj, ki osmišlja naše delo v bendu. Ves čas smo skupaj v tej zgodbi.
Koliko se vam ta zgodba finančno izplača? Vsi imate zraven še službe.
Luka F.: Hja, saj ste že odgovorili. V bistvu se nam ne izplača.
Matevž B.: Izplača se nam toliko, da se nam zdi vredno vlagati lastni denar v opremo. Se pravi s koncerti pokrijemo stroške, da ne ostane za naše inštrumente. Pokrivamo si stroške za najem prostora za vaje nad Gala Halo, ki ga dobimo poceni od naše založbe Kapa Records.
Luka F.: Pokrijemo si še promocijo, izdelavo videospotov, fotografiranje ter še nekaj drugih stroškov benda.
Koliko kitar imate skupaj, glede na to, da ste trije člani benda od štirih kitaristi?
Luka F.: Sam jih imam kakšnih osem, Klemen jih ima tudi nekaj podobnega, Matevž pa štiri. Kitare so naša orodja. Sam igram tri četrt časa eno kitaro, ko igramo v živo, ostale imam pa za druge priložnosti, denimo za studijska snemanja, za kakšen specifičen part, za eksperimentiranje pri iskanju pravega zvoka. V živo na koncertu lahko preživim tudi samo z eno kitaro.
Matevž B.: Moj bas je ves čas en, na plošči uporabim dva, ena iz moje zbirke kitar pa je klasična.
Posebna izkušnja za vas je bil verjetno akustični koncert v okviru Izštekanih. Ste kitare izklopili iz elektrike?
Luka F.: (smeh) Malce več smo imeli akustičnih kitar, pri kakšni pa je bila še vedno zraven elektrika, vsekakor bolj omiljeno. Izkušnja je bila super. Skladbe smo prearanžirali sami, hoteli smo, da ima vsak komad svoj »twist«.
Je nastajanje skladb pri vas sicer kolektivno delo?
Luka F.: Najprej po navadi idejo za skladbo prineseva s Klemnom, potem jo vsi skupaj uničimo do konca, nato pa začnemo graditi znova.
Matevž B.: V teh letih smo postali malo manj vljudni drug do drugega. Ne ovinkarimo okrog vrele kaše, kako bi nekaj povedali, da nekaj ne bi igrali. Zdaj že iz prve lahko rečemo: »Model, to je pa res k'r neki.« Vsak je seveda do svoje ideje nekoliko zaščitniški in ni prijetno slišat kritike, ampak se ne spuščamo več v demokratične razprave, raje gremo hitro čez to. Postali smo bolj ekonomični.
Luka F.: Zreli smo v tem, da ne forsiramo vsak svoje ideje do nezavesti. Če je nekdo res prepričan vase, potem gremo z njegovim materialom naprej, in po navadi se potem tako ali tako izkaže, da je imel prav.
Matevž B.: V nekem trenutku smo ugotovili, da ne moremo vsi vleči naprej, da mora pač eden dati iniciativo. Prej bomo nekaj predelali, prej bomo po potrebi poiskali boljšo rešitev in prej lahko gremo veseli na drug komad. Ko enkrat ogrodje skladbe stoji, je še ogromno prostora, kjer lahko vsak izrazi sebe.
Luka F.: Ni diktature, je pa naše ustvarjanje še vedno občasno kaotično.
Toliko žanrskih oznak vam je javnost dodala. Vas to morda moti?
Luka F.: Z oznakami naše glasbe se ne obremenjujemo toliko, zagotovo pa je nekaj na tem, da imamo toliko oznak, saj so slogovno naše skladbe zelo različne, ne da se jih tlačit v en žanr ali pod eno definicijo. En komad je garažen, drugi bolj noiserski, tretji spet psihedeličen.
Matevž B.: Če me vpraša kdo, ki ni toliko uk glede žanrov, kaj pravzaprav igramo, preprosto pojasnim, da smo kitarski bend, in če ga zanima še kaj več, dodam, da igramo še synthe in bobne. Dejansko igramo vse, nismo več shoegaze bend – ravno zadnjič sem nekje prebral, da ta označba v resnici velja bolj za obdobje, kot za sam žanr. Da smo pionirji shoegaze glasbe v Sloveniji, je bila v bistvu oznaka takratnega vodje založbe Kapa records, za njim je potegnil še Radio Študent in tudi mi smo se potem prezentirali kot taki. Pozneje se na to nismo ozirali, nismo imeli potrebe zveneti »shoegaze«. Morali bi imeti nove oznake, pa si jih ne znamo nadeti. Zdaj jo iščemo v krautrocku, postpunku, čeprav to nismo. Osebno mi je še najbolj všeč izraz noise pop.
Luka F.: Že v štartu se nismo zavestno podali v shoegaze vode, nekako smo v njih pristali in ugotovili, da to deluje in gre dosti s tem, kar bi radi igrali. Zame je shoegaze nek pojem, ki označuje predvsem na eni strani ogromen, do konca ojačan kitarski zvok, ki odpira ušesa, na drugi strani pa neke lepe melodije, eterične, sanjave vokale. In v tem smislu smo zagotovo shoegaze, ker smo hkrati surovi in zasanjani. V nas sta dva spektra, ki sobivata.
Matevž B.: Iz shoegaze muzike si še vedno izposojamo »fat« in odzvanjajoče zvoke. Takrat smo poslušali to muziko in jo na neki način spremljamo še vedno, so se pa naši glasbeni okusi vmes tudi spreminjali. Najbolj nas veseli dejstvo, da smo razvili svoj prepoznaven zvok. To cenimo tudi pri drugih domačih bendih, na primer Nikki Louder, Nina Bulatovix in drugih. Čeprav smo z omenjenima bendoma v preteklosti že nekajkrat koncertirali, bi se morda lahko v prihodnosti še večkrat spravili skupaj na oder in sooblikovali nek ta naš lokalni slovenski zvok, v katerem odzvanjajo elementi tujih bendov, ki jih poslušamo.
Vaše (psihedelične) skladbe so precej dolge za ta naš drveči čas, kajne?
Matevž B.: Dejansko se malce sekiramo zaradi tega, sploh ko med ustvarjanjem skladbe ugotovimo, da smo že presegli minutažo petih minut in si rečemo: »Oh, tukaj smo, pa komad še ni končan«. Toliko časa pač pri nas traja, da skladba zafunkcionira. Stremimo k temu, da bi bili krajši, pa ne zaradi Spotify, prej zaradi radijskih postaj. Vsi smo na neki način povezani z radijskim medijem in nam je blizu, želeli bi si, da bi nas več predvajali. Razumemo, da si z minutnim inštrumentalnim uvodom pred vstopom vokala ne delamo neke usluge.
Luka F.: Po svoje je tudi dobro, če si morajo ljudje vzeti malo časa, da poslušajo našo glasbo. In če so skladbe dolge, se mi zdi, da album deluje bolj celostno. Seveda stoji vsak komad tudi sam zase, vseeno pa je naš bend bolj albumsko kot singelsko orientiran. Veliko bendov dela danes na način, da gredo v studio, posnamejo skladbo in videospot in jo naložijo na platformo, in potem čez pol leta spet posnamejo samo eno skladbo in videospot, čez eno leto posnamejo še šest skladb in videospotov, nato pa vse skupaj dajo na album. Četudi skladbe potem nekako sedejo skupaj, je to bolj sreča kot nek premislek. Mi nikoli nismo delali tako razdrobljeno, vse albume doslej smo posneli kot neko zaokroženo celoto. Samo »live« album z Izštekanih smo izdali zgolj digitalno, vendarle je šlo za malce drugačen izid. Nekaj bi nam manjkalo, če ne bi imeli fizičnega nosilca zvoka. Zato je ob digitalni izdaji tudi tokrat album na cedeju, v jeseni pa izide še butično na vinilkah, kot smo to storili že ob prejšnjem albumu. Prvi EP smo izdali tudi na kasetah.
Kaj vam daje oder, igranje v živo? Zdaj imate že dolgo kilometrino.
Luka F.: Oder je zame motivacija. Vedno, ko prihaja nek špil, mi je to tista svetla točka v prihodnosti, ki mi daje nek smisel. Ko si potem na odru in gredo stvari, kot morajo, je to dobra priložnost za neko ekspresijo. Vedno ko imamo nek »ful hud špil«, ko odigramo tako, kot smo si zamislili, imam potem zadoščenje v smislu, da sem povedal na odru to, kar sem hotel.
Matevž B.: Za nami je kakšnih 160 koncertov ali še več. Oder sam po sebi je lahko poln tudi neke tesnobe, nastopi so odgovornost. Zame osebno so koncerti nekaj, kar se ponavlja in je hkrati priložnost za napredek – ne nujno v muzikalnem smislu, lahko v performativnem. Zelo me zanima, kako se kot akter obnašati na odru, kako se izraziti skozi telesnost. Sam se od začetkov prešel vsaj sedem različnih faz pojavljanja na odru. (smeh) Na začetku me je gnala potreba dati iz sebe ustvarjalnost in ljudi prepričat, da imamo kot bend nekaj v sebi. Veliko neke želje, pa še ne zares znanja, zavedanja sebe na odru. Preden zdaj stopim na oder, se ukvarjam samo še s tem, da bom čim bolj užival. To pomeni, da se ne gre zapreti v nek svoj svet, ne pasti na koncert na glavo, ne dati vse iz sebe že v prvih dveh komadih, temveč energijo do polovice koncerta stopnjevati in se šele potem izstreliti. Včasih mi je bila prioriteta, da moram skočit iz odra, da se moram na odru čim bolj razmetavat, ker je to odraz tega, da mi ta muzika dogaja. Sčasoma pa sem dojel, da lahko z manjšo prezenco naredim veliko več. Oder je zame prevpraševalec: po koncertu se vprašam, zakaj sem se imel danes dobro, ali pa zakaj mi danes ni bilo všeč.
Ste hrupen bend, a ne kričite, niste jezni, česar je danes, očitno kot odraz družbe, v glasbi, na odru veliko.
Luka F.: Naš izraz skozi glasbo je odraz naših osebnosti, vsi smo bolj introverti, seveda v različnih odtenkih. Noben pa ni izrazito ekstrovertiran, da bi stopil na oder in rekel: »Zdaj me pa glejte!« Tudi v naši glasbi potem ni neke dominance, kričanja, objestnosti, posledično nimamo frontmana, na odru smo enakovredni.
Matevž B.: Prav uživam v momentih na odru, ko se zavestno držim nazaj. Torej brez kričanja, nažiganja kitare do onemoglosti, tako ali tako potem to pride samo iz komada, če je to v njegovi naravi. Ne da pa se na silo vleči tega iz nekega komada, četudi je v njem hrupen del. Sčasoma sem tudi dojel, kje mi je mesto kot basistu. Ne mislim se s tem degradirat, dejstvo pa je, da skrbim in opravljam neko zelo jasno nalogo v bendu. Kot basist se moraš malce držati nazaj, da potem stvar lahko poči, ko je treba. Zdi se mi, da smo vsi skupaj postali bolj dinamični.
Koliko hrupa je torej dovolj?
Matevž B.: Najboljši hrup zame je najbolj enostaven divji kitarski bend recimo tipa Nikki Louder, ali pa po svoje umirjeni, skoraj meditativni Sunn O))). Tudi v hrupu velja manj je več. Upam si trditi, da bi lahko bili drugi najglasnejši bend v Sloveniji, pa nam do tega ni. Biti hrupen je v bistvu precej preprosto, manj preprosto je doseči svojo sladko točko. Določeni ljudje seveda obožujejo hrup in bodo prišli na koncert zato, da jim hrup malce masira možgane, bas pa želodec, in to je vse, kar rabijo.
Luka F.: Zato imamo, kot že rečeno, zelo raznoliko publiko – od metalskih fenov do producentov elektronske glasbe, mladih pa tudi starejših, saj jih veliko elementov v naši glasbi spominja na to, kar so poslušali nekoč. Naša glasba ni samo ena »špura«, ampak ima dinamičen razpon.
Matevž B.: Imamo že štiri nove komade, tri od teh bomo odigrali tudi v petek na promocijskem koncertu za nov album. Pristali bodo na prihodnji plošči. Moram reči, da je ta material še najbolj hrupen od vsega doslej. Ampak spet ne na način »žganja«, skratka naš hrup ni objesten.
Luka F.: Komade smo uspeli tudi skrajšati, vsi so dolgi tri minute.
Matevž B.: Nastali so kot nekakšen eksperiment. Eden se začne z vokalom že po sekundi in pol, drugi po 15 sekundah. Zdaj smo torej šli v drugo smer, zavestno, in to je za nas osvežujoče.
