K oblikovanju večera sta bila »poklicana« dva zaslužna prvaka ljubljanske operne hiše, zato je naša pozornost veljala predvsem vprašanju, kako se bosta znašla v bolj krušljivem mediju samospeva. Za prvi del večera sta si Jože Vidic in Martina Zadro izbrala enega izmed standardov repertoarja samospevov: izbrane pesmi iz Wolfove Italijanske pesmarice. Kratke miniature živijo od mnogih detajlov, od svoje spojenosti z na videz naivnimi besedili, iz katerih rastejo tudi bolj dramatični, »zgodbeni« impulzi – Wolf se ne naslanja na spevno melodiko, temveč išče atmosferske pregibe predvsem v harmonskem in polifonem. Oba pevca sta se očitno zavedala razlike med opernim in pesemskim, a »prestopa« vendarle nista izvršila do konca. Martina Zadro se je pesemskemu gradivu skušala približati z odločnejšim glasovnim ironiziranjem, skorajda koketiranjem, a v glasovnem volumnu je še vedno preveč dominirala izdatnost, ki je prekrivala prav tiste nianse, ki jih je pevka skušala izrazno poudariti. Zelo podobno je bilo z nastopom Vidica, ki sicer ni prisegal toliko na povnanjene izrazne nianse, je pa dejavno poskušal samospeve oblikovati s spremenljivimi barvnimi odtenki, a tudi te je pogosto prekril hiter prestop v možato glasovno dominantnost, ob kateri se je Wolfova krhkost hitro razblinila. Zanimivo je ob tem dodati, da sta oba klavirska spremljevalca – Lana Bradić in Vladimir Mlinarić – ubirala podobne strune: pianistično gradivo sta pogosto prelila v široke (glasne) kaskade, kar je sicer poudarjalo enoten koncept grandioznega, a se hkrati umikalo previdnemu niansiranju.
Enak pristop sta oba pevca ohranila tudi za Lebičeve samospeve – v večini primerov je šlo za skladateljeva zgodnja dela, ki rastejo iz poznoromantičnega občutenja in tehnike, a se hkrati dejavno spogledujejo z ekspresionističnimi vzgibi. Uspeh je bil precej raznolik. Vidičevo voluminozno prediranje v Lebičevih Petih pesmih je v izrazno bolj poglobljenih pesmih našlo svoj ekspresivni odjek, podobno tudi barvno stopnjevanje v skoraj impresionističnem Vresu. Z napeto izraznostjo je Vidic tako gotovo pripravil interpretacijski vrhunec večera. Drugače je bilo z Martino Zadro, ki se v Kosovelovih pesmih ni mogla več oprijemati »dramskih« pomagal, zato je ostala omejena na eno izrazno noto.
V drugem festivalskem koncertu – gostovanju Moskovskih solistov z Jurijem Bašmetom – pa se nisem mogel izogniti občutka déjà vu: v mnogih pogledih je bil koncert soroden tistemu izpred dobrega meseca, ko je gostovala Filharmonija Deželnega gledališča iz Torina pod vodstvom Andresa Mustonena. Za začetek je bil tu grozljivo napaberkovan spored, ki se je vsaj v drugem delu koncerta spremenil v nanizanko nekakšnih zabavnjaških bis štiklcev, ob katerih je bilo mogoče spoznati, da se sladkarij hitro prenajemo in da ubijajo okus po čemer koli bolj substancialnem, najbolj moreče pa je bilo gotovo Heidrichovo variiranje preproste pesmice, ob katerem se je vnovič pokazalo, da veščina ne more odrešiti ubornega in obupno izžetega materiala.
A občinstvo je najbrž bolj kot spored zanimala muzikalnost gostov – ta pa je kazala dva obraza. Brez dvoma so pred nami sedeli sposobni in izrazito muzikalni muziki, nisem pa prepričan, ali so se pred nastopom kaj bolj intenzivno posvečali skupnim vajam in interpretacijskim premislekom. Tako so v uvodnih Brittnovih Portretih sicer znali ubirati strune med gosto polifonim in bolj meditativnim, a kaj ko se je ritmično gradivo pogosto podiralo. Podobno v neskladju je živel tudi Mozart, kjer je svoje dodalo tudi povsem neobremenjeno romantizirano preigravanje. Še najpikantnejši del Koncertantne simfonije je bil dvogovor solistov – Lane Trotovšek in Bašmeta – ki je bil veselo interpretacijsko neusklajen: medtem ko je Trotovškova nastopila pripravljeno, z mislijo na tanjšega, bolj igrivega Mozarta, je Bašmet ubiral sentimentalno zazrte strune. Pri tem je bil pogosto tudi intonančno izmuzljiv, a ko je muza to hotela, v oblikovanju posameznih fraz tudi neprekosljivo muzikantsko občutljiv. Dokončno je Bašmetovo kondicijo odmeril Paganini, ki je pokal od površnosti.
Ni dvoma, da se v ruskem umetniku skriva prava zakladnica glasbenih občutij, tudi idej, ki jih bolj ali manj uspešno prenaša na svoje komorne muzike, a včasih ni odveč tudi ščepec resnosti, poglobljenosti, premišljenosti. V sporedu in muzikantskem duhu smo tako poslušali festivalsko »festivalski« koncert.
