V zvezi z domačo glasbeno tvornostjo, to velja tudi za jazz in glasbe, ki se vrtijo okrog njega, ponovno poudarimo, da je dosegla solidno raven, krasita jo prizadevnost glasbenikov in raznolikost smeri muziciranja med »mlajšimi«, ki pa po samem glasbenem stažu niso več tako mladi. Naši glasbeniki so del mednarodnega dogajanja, so zraven. Pravzaprav danes domači prireditelji na katerem koli glasbenem področju, ki ni izrazito komercialno in ima zahtevnejša glasbena hotenja, iz obstoječega bazena domače glasbene delovne sile na oder vedno lahko postavijo tak manjši glasbeniški sprevod. V zadnjih tednih jih je bilo precej. Zvončkljanje in trobentanje je bil le eden izmed njih, zato pa nosi določeno težo zaradi kraja dogodka in statusa predstavitelja. Vse to preprosto pomeni, da domači glasbeniki v tukajšnjih koordinatah ves čas delajo, snujejo, bolj ali manj intenzivno koncertirajo, tudi snemajo albume, eni več doma, drugi tudi v tujini. Predvsem niso zapečkarji, kar se pozna na glasbi. Vse tri zasedbe, dve povsem domači, ena mednarodna, so izdale nove albume ali pa so tik pred njihovim izidom. Javna dokumentacija minulega ali tekočega dela in njegova priobčitev, kar je primarna funkcija albuma, je za glasbenike še zmerom pomembna. Ne glede na to, da njegova prodaja na trgu postaja nekaj prejkone pridanega, je bilo prav zabavno primerjati, kako so se med nagovori publiki z raboto »prodajanja« artefaktov – kar je sicer utečeni del obredja in ekonomije klubskih nastopov – dajali vodja tria (Samo Šalamon), malo starejši in govorično spretnejši v skupini (Tomaž Grom) in slovensko govoreči (Boštjan Simon) v triu iz treh vetrov, kjer se vloge menjajo glede na kraj in jezikovno področje nastopanja. Grom, sicer eden najbolj duhovitih in nestandardnih napovedovalcev/povezovalcev dogajanj na naših odrih za robne muzike, je z opazko, da komade z albuma igrajo do pikice natančno, seveda poskrbel za prisrčen smeh in takoj postavil okvir za recepcijo resne skupinske improvizacije v dialogu z jazzovskimi duhovi in navsezadnje tudi za recepcijo izdanega albuma skupine.
Tudi nazivi zasedb so lahko razodevajoči indic tega, za kakšno glasbeno skupino in razmerja v njej gre. Šalamonov trio s suho razvlečenim angleškim imenom, ki poudarja kontinuiteto kitaristovih zasedb brez basa, konvencionalno jazzovsko izpostavlja individualnega vodjo zasedbe. Trojnik v imenu zafrkljivo razstavlja standardni trio, podira utečeno hierarhijo vlog in naglaša skupinsko delovanje. Tudi Velkro poudarjajo, da so bend treh, h kateremu vsak prispeva svoj delež, komad, dva. Že na tej ravni se je kazala raznolikost glasbeniških drž treh zasedb, v marsičem pa se je potrdil tudi njihov domet.
V Samo Šalamon Slo Bassless Triu so muzicirali Šalamon (kitara, efekti), Igor Matkovič (trobenta, krilovka) in Bojan Krhlanko (bobni). Je konvencionalen jazzovski trio za današnjo rabo z vsemi potrebnimi pritiklinami, ki dajejo vtis sodobnosti, a mu v osnovnem komponiranem zastavku in zvoku manjka nekaj sape in nebrzdane sile. Kompozicijsko je spreten, a ne toliko pregnan, da bi povsem prepričal. Trojnik, v katerem združujejo moči Cene Resnik (tenorsaksofon), Tomaž Grom (kontrabas) in Vid Drašler (bobni), je bil kljub temu da gre docela za svobodno improvizirajočo skupino, najbolj tradicionalno jazzovski: iskalski, celo intimistično baladen, zvočno zrnat, dinamično nepredvidljiv, poln detajlov, okruškov zgodovinskih referenčnih fraz, poslušajoč se in odziven na glasbene geste v toku muziciranja. Trojnik zori in kolektivno bogati svoja glasbena spoznanja. To se mu pozna, Grom pa postaja eden bolj predirnih evropskih strunarjev na glasbilu s pedigrejem podpornika v glasbenih skupinah. Naslov albuma skupine, Moje uho ima ostre robove, je pa tudi svojevrsten napotek za muziciranje/poslušanje, ki ni lahko, a intenzivno pritegne.
Velkro je bil najbolj trendovski trio večera. V njem muzicirajo Boštjan Simon (tenorsaksofon), Norvežan Stephan Meidell (kitara, elektronika) in Portugalec Luis Candeias (bobni). Bend, ki je pred dvema letoma nastopil na Sajeti, ima pri cvetoči portugalski založbi Clean Feed novi album Don't Wait for the Revolution. Dobro je bilo videti nekdanje gojence mednarodnih jazzovskih šol, ki pustijo naučene kalupe za sabo, se podajo v druge eklektične glasbene svetove in sestavljajo muziko z naučenim nekje v ozadju. Ta poljubni, dromljajoči »free-indie« bend je del današnje senzibilnosti mladih (zahodnih) glasbenikov, ki – kot mnoge generacije pred njimi – ponovno odkrivajo slasti in pasti repeticije, utapljanja v dodajanju in elektrofonskem obdelovanju zvoka, harmonski redukciji in neenakomernem pulzu. Gost in iskreno enostaven trio, brez »revolucionarnosti«, seveda. Bil je zanimiv spoznaven večer s tremi trojci.
