Osemintrideseti mednarodni festival Druga godba danes začenja Rodrigo Cuevas, ki s pesmijo, plesom, kostumi in pripovedovanjem zgodb interpretira ibersko ljudsko tradicijo. Prihaja iz kneževine Asturije na severu Španije. Na pogovor se javi na oblačen dan iz rustikalne hiše z belimi stenami in lesenimi okni. Zunaj se oglašajo petelini. Poje v kastiljščini in iberskih jezikih atlantskega primorja, asturščini in galicijščini, pri čemer črpa iz tradicij in usod tamkajšnjih prebivalcev. Leta 2019 je s španskim producentom Raülom Refreejem izdal odmevni prvenec Manual de Cortejo (Priročnik za zapeljevanje), na katerem je upodobljen kot črn Minotaver na krvavem ozadju. Zgleduje se pri Venezuelki Arci, Björk, M.I.A., Die Antwoord in The Knife ter podprt s vplivi popa in elektronske glasbe ostaja sodoben in izzivalen.
Od vaše zadnje izdaje sta minili dve leti. Pripravljate nov material?
Res je, vendar sem še na začetku procesa. V Ljubljani predstavljam album Manual de Cortejo. Turneja se imenuje Tropico de Covadonga (Covadonški povratnik). Covadonga je posvečen kraj v Asturiji, podobno kot Lurd v Franciji ali Fatima na Portugalskem. Je del katolištva, a se je tam vzpostavila tudi kraljevina Asturija. V Cavadongi, kjer je bil okronan prvi asturski kralj, se je bila pomembna bitka. Kraj je prepoln vsebine in zgodovine. A katera zgodovina je prava in kaj so legende? S tem se želel poigrati. Mitom lahko pripišemo, kakršen koli pomen želimo. Ni pomembno, ali so resnični.
So vse pesmi z albuma zapuščina Asturije in Galicije ali vključuje
tudi avtorske skladbe?
Pesmi so delno tradicionalne. Nekatere sem napisal sam. V njih pogosto prihaja do mešanja starega in novega, kar mi je všeč, kajti tako so ustvarjali tudi naši predniki. Sredi pesmi so vstavili improviziran verz. Zato ne veš, ali je pesem moja ali tradicionalna. Opiram se na teme in teatralnost tradicionalne glasbe.
Pravite, da vas navdihujejo prebivalci četrti Cimavilla največjega mesta v Asturiji, biskajskega pristanišča Gijón.
Ta prastara četrt je polotok, kjer so od nekdaj živeli ljudje, povezani z morjem, mornarji. Ženske so prodajale ribe, ki so jih do osemdesetih let prejšnjega stoletja nosile v košarah na glavah. Gre za posebne ljudi s svojo govorico, polno kletvic. Je levičarska četrt, kjer je bilo tudi veliko prostitucije. Imam posnetke četrtnih prebivalcev, ki razlagajo, kako so prostitutke poskrbele za svoje otroke. Predvsem so bile dobro organizirane.
Ena izmed pesmi je prav o izdelovalcih košar. Kaj pravijo?
Pesem je dragocena. Izdelovalci košar so revni. Tega se zavedajo. Ne vedo, ali bodo lačni, ali bodo zboleli. Kljub vsemu pišejo pesmi o svojem preprostem življenju in na svet gledajo poetično, kar je bila zame dobra šola.
Skladbe na albumu povezujejo izseki govorjene besede, kratki posnetki in drugi zvočni elementi. Tudi zaradi njih album zveni sodobno. Od kod je ta material?
Več tekstov je napisal poznavalec izročila, ki je moj prijatelj in učitelj. Na posnetkih slišimo Tarabico, staro ženico, ki pripoveduje o življenju v Cimavilli. Povezuje celoten album. Pove to, kar jaz zapojem. Posnel jo je Muzej asturskega ljudstva, ki hrani posnetke starejših ljudi, ki pripovedujejo o življenju nekoč. Tarabica podrobno opiše skrite prekinitve nosečnosti. Bila je neporočena mati, zaradi česar so jo postrani gledali. A je ob spominjanju na preteklost tudi srečna. Omeni Rambalina, pomembno figuro v Cimavilli.
Kdo je Rambalin – s pravim imenom Alberto Alonso Blanco –, ki mu posvetite skladbo z albuma?
Bil je homoseksualec. Rodil se je leta 1928 ali 1929. Živel je v Francovi Španiji, ki je imela koncentracijska taborišča posebej za homoseksualce. Bilo je težko. Vendar je imel rad svoje življenje. Veselil se ga je. V Cimavilli je bil pomemben prav zaradi svoje radosti. Pel je, nastopal in se oblačil v ženska oblačila. Vsa soseska ga je imela rada in se ga še zmeraj spominja z ljubeznijo. Leta 1976 je bil umorjen, kar je bilo travmatično za vso četrt. Na poslovilni slovesnosti se je zbralo ogromno ljudi. Ne bi hotel, da se ta zgodba pozabi.
Na kaj merite z izrazom folklorni agitator, kot se imenujete sami?
Spraševali so me o značaju moje umetnosti. Nisem imel odgovora. Potem sem naletel na to etiketo in jo vzel zase. Sporoča, da ne ustvarjam ljudske glasbe le zaradi njene lepote, temveč tudi zato, ker želim z njo spremeniti stvari v svetu.
Mladi, ustvarjalni ljudje pogosto opuščajo tradicijo, njeno glasbo in običaje. Skušajo živeti drugačna življenja.
V Španiji je podobno, mladi se odselijo v večja mesta in pridejo domov samo na počitnice. Podeželske pesmi pojejo le še starejši. Tako izgubljamo identiteto, jezik in pesmi. V Španiji imamo pripovedovalsko tradicijo židovskega izvora, ki je stara vsaj petsto let. V preteklih petdesetih letih je skoraj izginila.
Kako približati tradicijo mladim, da bo ponudila dovolj prostora vsem?
Z njo se moramo igrati. Ni dovolj, da jo poučujemo le v šolah. Pripadati mora vsem oblikam kulture, tudi zabavi. Tradicionalni plesi so se ohranili, ker so naše prednike spremljali v trenutkih veselja. Čeprav se danes zabavamo drugače, moramo ravno pri tem ohranjati izročilo.
Pogosto nastopate v nenavadnih, dvignjenih lesenih coklah, ki imajo tri pete. Od kod izvira to obuvalo?
Tem coklam pravimo madreñas. V Asturiji jih imamo vedno pri vhodnih vratih. Uporabljamo jih za po hiši, pa tudi zunaj, na kmetiji in v gozdu, ko nabiramo les za kurjavo. So hitri in suhi.
Vi v njih tudi plešete. Vaši nastopi so dinamični, pospremljeni s telesno govorico in plesom.
Telo je treba razvijati. Posebno moški izgubljamo gibanje telesa. Dečkom pravimo, da ne smejo kriliti z rokami, da je to »gej«. Družba ne gleda pozitivno na ekspresivnost telesa. Tega ne maram. Moramo se premikati. Čustva so telesna. S telesom povemo veliko. Gibanje je osvobajajoče.
